Zakaj nam tako hitro zmanjka volje pri spreminjanju navad in doseganju (prehranskih) ciljev?

Ste se že kdaj odločili, da boste spremenili kakšno od svojih navad, pa vam ni uspelo? Dobrodošli v klubu 🙂

Je za uspeh potrebna »le« močna volja? Zakaj se zdi ta tako neulovljiva, tako nenamenjena nam?

Poglejmo najprej z druge strani: kdaj nam volje ne zmanjka? Takrat, ko:

  • imamo presneto dober razlog za uresničitev svojih ciljev,
  • so posledice tega, da ne spremenimo/prilagodimo svojih navad hujše, kot trud, ki ga vložimo v uspeh,
  • bi ob statusu quo plačali višjo ceno, kot jo plačujemo z »matranjem« pri spreminjanju navad,
  • je naš občutek nujnosti dovolj velik. Takrat, ko je naš »zakaj« dovolj močan. V kontekstu prehrane je to velikokrat bolezen,
  • šele, ko nas življenje močno udari po glavi, zberemo dovolj volje, da nekaj spremenimo.

Tudi, ko se odločimo, da bomo res nekaj storili, nam hitro zmanjka volje. In odlašamo, ter odlašamo, … na »boljši jutri«, ki ne pride, oziroma pride takrat, ko je že (pre)pozno.

Zakaj bi čakali?

Že zdaj lahko sami poiščemo dovolj močan vzvod, da spremenimo stvari na bolje. Neodvisno od cilja za katerega se odločimo, potrebujemo zalogo močne volje.

Preden se podamo na pot spreminjanja navad, si moramo postaviti nekaj ključnih vprašanj. Odgovori na ta vprašanja lahko preprečijo pojav marsikatere ovire, razočaranja in hkrati omogočijo lažjo premostitev najtežjih obdobij v procesu sprememb – ko boste morali napraskati vsak atom trdne volje, da se prebijete čez.

Praviloma nam je dokaj hitro jasno, kaj bi morali narediti, ali spremeniti. Velikokrat se pozabimo vprašati ZAKAJ? Kaj me žene naprej v tej odločitvi? Zakaj (za koga?) to počnem? Če se odločimo za spremembe iz napačnih razlogov, je naša odločitev na krhkih temeljih, ki se utegnejo zrušiti že na prvi slab dan.

Dobro razmislimo:

  • Kaj bi se zgodilo, če nam ne uspe?
  • Kaj se bo zgodilo, če nič ne spremenimo?
  • Kaj nas je pripeljalo do stanja, kjer smo in kam nas bo to pripeljajo v prihodnje (če nič ne spremenimo)?

Tu si lahko dovolimo biti črnogledi in si predstavljamo vse najslabše scenarije. Pri tem le pazimo, da se ne ujamemo  v časovno zanko – ko razmišljamo o slabih stvareh, o njih zelo radi razmišljamo kot o nečem zelo oddaljenem, v smislu »to se meni že ne more zgoditi«. Pa vendar, če berete ta članek, vas verjetno nekaj muči. Ste se zredili? Imate malo energije? Ste zboleli? Vaše navade so vas pripeljale do točke, kjer ste. Če s tem niste zadovoljni, si ne delajte utvar, da vas bodo te iste navade pripeljale kam drugam v prihodnje. Razmislite, kaj vas je pripelajlo do tega, kjer ste in kam vas bodo te iste navade pripeljale v prihodnje. Črn scearij je lahko zelo dober generator volje.

Velike spremembe nas plašijo. Vidimo cilj, vmes pa je pot zamegljena, nejasna, temna. Ni čudno, da se raje obrnemo nazaj, k dobrim starim navadam. Ker jih poznamo, ker vemo, kaj nas čaka, ker so v naši coni udobja. Pri večini ljudi velike spremembe (čez noč) ne delujejo.

Začnimo z malim.

Imamo omejeno količino volje (beri: energije) čez dan. Zato začnimo le z eno navado naenkrat. Različni ljudje potrebujemo različno število dni, da se nam nova navada »usede«. Vzemite si vsaj 20 dni. V tem času boste že šli preko kritičnega obdobja. In v 20 dneh se bodo pokazali pozitivni učinki nove rutine, kar vam bo dalo močno motivacijo za nadaljevanje.

Male spremembe dajo male zmage, ki podžgejo našo voljo ostati na naši poti uresničevanja velikega cilja.

Ko uspemo pri majhnih izzivih dobimo dovolj motivacije in samozavesti za naslednji mali cilj. Če ga ne dosežemo, vemo, da smo izgubili le bitko, ne pa vojne.

Preberite več: Dovolj dobro = popolno.

Ne pravim, da si ne postavljajte visokih ciljev. Naj cilji ostanejo visokoleteči, prizemljimo le naša dejanja, to pa nas pripelje do naslednjega  vprašanja za razmislek:

Kaj sem pripravljen za cilj narediti?

Pustimo klišeje, kot so »nameniti več časa …« Bodimo konkretni:

  • Kaj pomeni uresničevanje cilja na vsakodnevnem nivoju?
  • Kaj bom za to potreboval/a?
  • Koga bom potreboval/a?

Predstavljajte si, da se odločite za nov prehranski režim. Ponedeljek gre, torek še vedno, … nato pride sreda, ko imate res slab dan, ampak nekako uspete zbrati zadnjo kapljico volje in vztrajate po »predpisih«. Opogumljeni se prebijete preko četrtka in petka. Potem pa: BAM!! Vikend večer. Stara dobra družba. Pijača. Hrana. Odpoved, na celi črti.

Preberite več: Zakaj se prenajedamo?

Znano? Za marsikoga zelo. Ko se odločamo za spremembo, v našem primeru za spremembo v načinu prehranjevanja in v našem odnosu do hrane, ne pomislimo na različne vidike naše odločitve. V zgornjem primeru nismo upoštevali socialnega vidika hrane. Prehrana ni zgolj fizična potreba našega telesa. Je mnogo več. Praktično vsi družabni dogodki vključujejo hrano in le ta običajno ni prijazna do vaše nove odločitve. In tu pridemo do naslednjega vprašanja:

Čemu ste se za dosego svojega cilja pripravljeni odpovedati?

Ko si postavimo cilje, nam je precej dobro jasno, da moramo zanje nekaj narediti. Manj nam je jasno, da se moramo za dosego vedno tudi nečemu odpovedati.

Ne pravim, da se je treba odpovedati svojemu socialnemu življenju (čeprav v začetnih fazah tudi to ni izključeno), saj vas pri dr. Feelgood opremimo z nekaj odličnimi rešitvami, kako premostiti te zagate. Toda, popolnoma brez odpovedovanja vseeno ne bo šlo.

Morda se bo treba odpovedati udobju sprejemanja vsega, kar postavijo pred nas, ali to nekako omejiti, se naučiti situacijo prilagoditi, da bo skladnejša z našmi cilji. Ne zgolj pri hrani, ampak tudi pri izbiri kam vlagamo svoj čas in energijo.


(Neprilagojeno) socialno okolje je, poleg stresa, eden najpogostješih dejavnikov neuspeha.

Preberite več: Zakaj se prenajedamo?

Pri vsaki interakciji z ljudmi smo podvrženi večjemu tveganju, da nas mamljive ponudbe spravijo na stranpot. Na primer, ko vidimo druge, kako se bašejo s pico, moramo zbrati precej volje, da se jim ne pridružimo (ne, da je s pico kar koli narobe, če jo znamo umestiti v kontekst).

V takšnih situacijah pride prav močan notranji zakaj. Če bo le ta dovolj močan, najdemo način, kako ravnati skladno z našo novo odločitvijo. V ključnem trenutku se spomnimo razlogov in volja bo spet narasla.

Če imamo dovolj močan zakaj, potem bomo zagotovo našli tudi kako.

Bodimo potrpežljivi.

Vsem kdaj spodleti. Takrat ne bodimo preveč strogi do sebe. Če vmes pademo na stare tirnice, gremo pač še enkrat od začetka. Pri tem le pazimo na »kamor gre bik, naj gre pa še štrik« efekt. Npr. če sem pojedla že pol čokolade, je vseeno, če zmažem kar celo. Ne, ni vseeno.

Če smo padli pri prvi polovici, pomeni, da smo izgubili bitko. Ampak vojna s čokolado še ni končana in sami odločamo, ali bomo z drugo polovico zmagali, ali ponovno izgubili.

Ne osredotočajmo se na izgubljene bitke, ampak, kako bi lahko odpravili škodo.

Ne obupajmo. Vsi delamo napake.  Naj le te ne postanejo navada 🙂

Volja je res čudna reč. Včasih se zdi, da se igra z nami in nas pusti na cedilu takrat, ko jo najbolj potrebujemo. Pa ni vedno tako. Le zgraditi jo moramo na trdnem temelju. Potem bo tam za nas, vedno, ko jo potrebujemo. Kot mi za vas.

Več: Feelgood ekipa.

 

Brigita Tomas, svetovalka, vodja projektov sprememb, trenerka mehkih veščin.
Mario Sambolec, dr. Feelgood.
www.drfeelgood.si

Objavil | 2017-12-25T18:57:28+00:00 31, marec 2017|