Več kot tridesetkrat sem stal pred skupino osnovnošolcev, srednješolcev, gimnazijcev in mladih športnikov različnih starosti in jim poskušal približati pomen prehrane in gibanja za zdravje ter njihovo prihodnost. Na različnih šolah po vsej Sloveniji, v športnih klubih in po vaseh za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Vse pro bono ali za ravno dovolj, da si pokrijem potne stroške.

Zakaj?

Ker tega nisem imel, ko sem odraščal, pa bi še kako potreboval. Rekli so, da sem talentiran košarkar in vreče zaprašenih pokalov in medalj v kleti se strinjajo. A bil sem tudi talentiran jedec, ki je brez usmeritev pustošil vse pred njim in tisto, kar je bilo okusnega v špajzi. Pomfri z eurokremom, »Poli« sendviči z majonezo, polne sklede kornfleksa, raznih čoko-mislijev, … vse je šlo čezme, še najbolj pa mamini buhtlji.

V moji zgodbi o košarkarju so uspehe in priznanja prepisale poškodbe, bolečine, tudi zbadljivke na račun prekomerne telesne teže. Rekli so, »ti sam’ jej, itak pokuriš«. Ampak »kuril« sem po 4, 5, celo 6 ur na dan, pa še kar ni šlo. Je bilo kaj narobe z mojo »mašino«, ali z »gorivom«, ki sem ga točil vase?

Tekom študija na Fakulteti Za Šport in kasneje na področju prehrane sem spoznaval in nadgrajeval znanja o razvojnih potrebah otroka, energijskih potrebah športnika in o pomenu določenih hranil za optimalno regeneracijo ter performans.

Šok je bilo spoznanje, kako bi se lahko moja zgodba pisala drugače, če bi upošteval vsaj mrvico tega, kar razumem danes. Ne krivim nikogar, saj si mislim, da v tistem času informacije niso bile tako številne, niti dostopne. Si pa zato tako srčno želim otrokom in mladostnikom približati vidik, ki se ga zelo verjetno ne oni, ne njihovi skrbniki ne zavedajo v polnem obsegu. A težko je, verjemite. Težje, kot sem si mislil. Izpostavljam štiri razloge zakaj:

1. Družbeno okolje.

Sentimentalno objokovanje za okoljem, ki je bilo nekoč in žuganje otrokom, kako bi morali preživeti več časa zunaj, na igriščih, nima smisla. Pozabite, tistega okolja ni več. Če pošljete otroka ven, tam ni nikogar. Če ga pošljete na igrišče, bo tam sam. Njegov svet je multimedija in se odvija na socialnih omrežjih, you-tube kanalih in preko mobilnih »chat« aplikacij. Tam so vsi sošolci in prijatelji.

Razmišljam kako se na to prilagoditi? Kako oblikovati in prepoznati tovrstne vsebine, ki spodbujajo zaželene vrednote. Določene igrice imajo vsaj ta pozitiven učinek, da zahtevajo gibanje, če želimo izpolniti naloge.

Potem so tu socialni mediji in tamkajšnji vplivneži, ki zavedajoč se ali ne, oblikujejo javno mnenje. Posebej mnenja in poglede tistih, ki jih predano spremljajo. Verjamem, da gre v primeru nekaterih za spretno in nič hudega sluteče kopičenje Instagram točk, a posledice so pogosto nepredvidljive in zaskrbljujoče. Posebej pri otrocih in mladini, ki so morda od vseh še najbolj dovzetni za vplive iz okolja, saj še nimajo povsem dobro razvite sposobnosti kritičnega razmišljanja. Od tod vprašanja desetletne punčke, če se mi zdi debela, ko se uščipne za centimeter kože pod popkom. In dečka, ki se loti ekstremne diete, ker jo priporoča njegov insta-idol »za mišice« #kao. Ampak več o vplivu vzornikov v zadnji točki.

2. Šolski sistem.

V nasprotju, kot si morda mislite ali predvidevate, ta točka ne bo namenjena popularnemu pljuvanju čez ponudbo prehrane v šolah in vrtcih. Spomnite se, da sem jih obiskal že preko 30, se imel možnost pogovarjati z ravnatelji, vodjami šolske prehrane in verjemite, da pri večini obstajata iskrena želja ter trud storiti največ z omejenimi sredstvi.

Moje mnenje je, da si lahko dovoliš kritizirati prehrano v učnih ustanovah šele takrat, ko dosledno in stoprocentno poskrbiš za kvalitetno prehrano doma. Poskrbi za kvaliteten zajtrk, malico in kosilo. Če bo tako, bosta tista malica in kosilo v šoli, naj sta še tako brez vezna, padla na čvrst temelj.

3. Starši.

Najbolj natančen napovedovalec debelosti v odraslosti morda ni zgolj cuker, kruh, krompir, zašuštran šolski sistem ali konstantno visenje na tablicah in računalnikih, temveč debeli starši.

Navade in vzorci, katerih je otrok deležen v primarnem okolju svoje družine, so vir od koder bo črpal svoja dejanja. Ne govorite otrokom, da ne pijejo sladkih pijač, ko jih naročate sami, ne svarite jih pred alkoholom med tem, ko si odpirate še eno pivo in ne prepovedujte jim junk hrane, če se ji ne zmorete upreti sami.

Ne govorim o tem, da morajo biti starši popoln vzgled, ki izključuje in prepoveduje vso zabavno in za otroka še kako mikavno hrano. Slednje vodi v »Merkič« efekt, ko se otroci po šoli zbirajo pred trgovinami in utapljajo v vsemu junku, ki ga uspejo nakupiti za svojo žepnino.

Govorim o ustvarjanju okolja, ki temelji na minimalno predelani hrani, kjer se podpira dialog o možnostih izbire in spodbuja pozitiven odnos do različnih dejavnikov zdravja (prehrana, telesna aktivnost, samopodoba, družbena vključenost, idr.)

4. Vzorniki.

Mislim, da sem predaval na Osnovni Šoli Nove Jarše, ko se je zgodilo prvič. V tem tekstu sem že omenil salamo Poli in spet jo bom. Govorili smo o »junk« hrani, da z njo sicer ni nič narobe v osnovi, a si želimo večino svojih potreb po hranilih ter energiji zagotoviti iz skupin manj predelanih živil. Še to simpatično zgovorno sliko sem pripravil.

Pa je zadelo kot strela z jasnega. Pravi mali vehementno: Zakaj, če pa Dončič lahko je Poli?

Ne spomnim se točno, kaj sem odgovoril. Verjetno sem poskušal braniti pozitivno sporočilo, a kaj, ko ga preglasijo tisti, katerih vpliv je v očeh otrok bistveno močnejši od mojega.

Luka je car in hvali Poli.

Jure Košir je car in reklamira kokakolo.

Ilka je carica, daj mi Milko.

Ne konča se tu. Seznam se venomer posodablja glede na to, kateri zvezdniki v danem trenutku privabljajo največ pozornosti.

Glejte, prav nič ne obsojam. To ne bi bil moj način. Zlahka razumem obe plati – njihovo in mojo – a vztrajam, da s prepoznavnostjo pride tudi odgovornost. Hočeš-nočeš, od tega se ne da pobegniti. Zvezdniki, na to nimate vpliva, lahko pa izbirate kakšen vpliv želite imeti.

Fantaziram o plakatu oz. reklami, kjer najboljši produkt slovenskega športa poziva mladino k uživanju več sadja in zelenjave, namesto predelane mesnine, ki vsebuje na štiri debele šnite več maščob, kot je priporočena količina za otroka za cel dan. Da o viru teh maščob niti ne izgubljam besed. Pa ne mi reč’t, da je vseeno, saj bo »pokuril«.

 

Mario Sambolec, nutricionist MNU, PN1, ACA, trener in predavatelj FZS.
Ustanovitelj blagovne znamke Feelgood.
www.feel-good.si
#pozdravipameti