The Game Changers – dokumentarni film. Resno ime za neresen izdelek.

Velika večina filmov, serij in oddaj tega žanra, ki so se v preteklosti že podale v vode prehrane, se je izkazala kot izjemno pristranska in zavajojoča ter bila kmalu po izzidu diskreditirana. Pričakovali bi, da se tozadevnih skorpucal več ne jemlje resno.

Popolno neupoštevanje teže znanstvenih dokazov, ki so ga pokazali tuji dokumentarni filmi Fat Head (2009), Forks Over Knives (2011), Cereal Killers (2013), Fed Up (2014), Carb-Loaded (2014), What the Health (2017) in The Magic Pill (2017), bi morali ponuditi dovolj dolg seznam lekcij o neverodostojnosti tovrstnih virov.

Očitno ne.

Sveže objavljen Netflixov film “The Game Changers” je glede na količino panike, zmedenosti in število sporočil v naših e-predalih vplival podobno kot predvajanja njegovih predhodnikov.

Kratek povzetek zgodbe:

  • Film “The Game Changers” je slabi dve uri dolga gonja proti živilom živalskega izvora, ki se na vse pretege trudi prikazati rastlinska živila kot večvredna v vseh pogledih.
  • Pri svojem poslanstvu seveda ne izbira sredstev. Poleg prepričljive zgodbo in vrhunske produkcije, postreže še z nečim kar spominja na znanstvene dokaze. Predstavi paleto zagovornikov rastlinske prehrane, večinoma znane osebnosti in športnike. Za piko na i  pa je začinjen s teatričnimi eksperimenti in slikovitimi prikazi zamašenih žil ter ohlapnih erekcij.
  • Živila živalskega izvora so prikazana kot strup, uničevalec zdravja in moškosti. Vsa od A do Ž so vržena v isti koš, ne glede na kakovost ter stopnjo predelave. Če je živalsko je strup. Konec zgodbe.
  • Rastlinska živila so po drugi strani čisto zdravilo in eliksir trajne mladosti. Rastlinska prehrana bo vaše počutje in sposobnosti pomnožila z 10.

Ker je to dokumentarec, in “kao” resničen, ste po ogledu prepričani. Malo šokirani že razmišljate o umiku živalskih izdelkov ter ostalih drastičnih spremembah lastne prehrane.

  • Od jutri naprej nič več strupenega mesa, mleka in jajc. Jedli boste izključno rastlinsko in živeli 300 let! O tem morate nujno obvestiti vso ožjo in širšo družino ter prijatelje.

Zdaj pa nazaj v resnični svet.

Ampak preden začnemo zares …

TO NI KRITIKA VEGANSTVA ALI “PLANT-BASED” PREHRANJEVANJA. TO JE KRITIKA FILMA THE GAME CHANGERS

Rastline so super. Moja prehrana je pretežno rastlinska in prav nič me ne bi bolelo, če bi moral jutri nehati jesti meso. Nekateri moji prijatelji so vegani.  Številne moje stranke se prehranjujejo “plant-based”.  Spoštujem njihove želje, podpiram jih pri njihovih ciljih in vsaj meni se zdi, da se odlično razumemo.

Strinjam se, da bi večini koristilo, če bi jih pojedli več zelenjave, stročnic in sadja. Super bi bilo tudi, če bi predelana živila – še posebno predelane mesnine – nadomestili s polnovrednimi žiti ter tu in tam dodali kakšno pest oreščkov in semen.

Strinjam se tudi, da razviti svet poje več nekakovostnih mesnih izdelkov kot bi bilo potrebno ali koristno. Večina bi si naredila veliko dobrega, če bi predelane izdelke nadomestila s KATEROKOLI obliko manj predelanih rastlinskih živil.

Če je to sporočilo, ki ga želite približati čim večjemu številu ljudi, potem sem povsem na vaši strani. Ampak dajmo biti pri tem objektivni in znanstveno točni. In še bolj pomembno; dajmo biti v svojem namenu pošteni. Samo na tak način lahko upamo, da bo naše prizadevanje na dolgi rok uspešno.

The Game Changers ni nikoli niti povohal objektivnosti. Enako kot pri vseh ostalih filmi tega tipa, gre za potvarjanje resnice, ki je vedno namenjeno promociji neke ideologije in nima nobene zveze z znanostjo. Končni rezultat tega je samo še večja polarizacija področja prehrane, več kreganja med prehranskimi sektami in več zmedenosti pri splošni publiki. Tega ne morem in nočem podpreti.

Morda se vam zdi, da je sporočilo filma v skladu z vašimi mnenji in prizadevanji, ampak razmislite malo bolje. Takšno grozovito zavajanje se vedno maščuje in upam staviti, da bo na dolgi rok zgolj škodilo. Ambasadorji načina prehranjevanja, ki ga tovrstne tragedije “podpirajo”, bi morali biti nad tem še najbolj ogorčeni.

The Game Changers; isto sr*nje, drugo pakovanje.

Ta film ne prinese nič novega. Morda je malo bolj “svetleč” in lepše zapakiran, ampak vse to smo v preteklosti že videli.

Eno in isto, propagiranje pol resnic in pristransko navajanje “dokazov”, ki sta tu in tam začinjena z očitnimi lažmi. Vmes izvedejo še nekaj hitrih “raziskav” z dramatiziranimi interpretacijami rezultatov. Za piko na i pa izkušnjo potrdi peščica slavnih osebnosti/športnikov, po možnosti pred kratkim spreobrnjenih v nov način prehranjevanja na katerega sedaj prisegajo in ga goreče zagovarjajo.

Edino kar je pri The Game Changers zares novega je njegova ciljna publika. Prej so se podobni filmi sklicevali predvsem na višje cilje splošnega zdravja ljudi in okoljevarstva. Tokrat pa za razliko apelirajo predvsem na moško publiko in poskušajo zadeti tja kjer najbolj boli. V moškost.

Slika: metro.co.uk

Ampak, ko je tvoj glavni argument vzbujanje strahu pred ohlapno erekcijo, takrat veš, da si zadel absolutno dno.

Žal mi je za vse, ki vedno znova nasedajo že stokrat prežvečenim trikom in prevaram.

Počasi začenjam dvomiti, da bomo to kadarkoli prerasli.

Zato ne vidim smisla v tem, da se (ponovno) ukvarjam z vsakim, v filmu propagiranim nesmislom posamezno. Gora neresnic in neutemeljenih trditev je enostavno previsoka.

Poleg tega, da bi mi posamezne replike vzele preveč časa, se mi zdi vse skupaj tudi sizifovo delo. Upam staviti, da najbrž ne bo minil niti en letni čas, ko se bo na naših radarjih pojavila neka nova neumnost podobnih razsežnosti.

Namesto tega bom opozoril na nekaj najpogostejših umazanih taktih, ki jih na splošno uporabljajo vsi filmi tega tipa – in ki so se pojavile tudi v filmu “The Game Changers”. V želji in upanju, da boste s tem znanjem naslednjič znali sami obraniti vseh filmskih poskusov zlorabe vašega intelekta.

Za začetek: Dokumentarec lahko posname vsak, ki ima videokamero, dovolj časa, in predvsem dovolj ZANIMIVO ZGODBO.

Resničnost zgodbe je pri filmih te sorte povsem neobvezna. Glavni namen je, da vas pritegne in prepriča. Najpomembnejša je dobra zgodba.

Ampak The Games Changers ima še veliko več. Milijonsko produkcijo izpod rok Jamesa Camerona, ki je v preteklosti že rodila celo vrsto znanstvenofantastičnih spektaklov kot so Osmi potnik, Terminator in Avatar. Odkar je gospod Cameron doživel brezmesno razsvetljenje in investiral velik kupček denarja v industrijo rastlinskih izdelkov, se je očitno odločil svojo bujno domišljijo uporabiti še v apostolske in marketinške namene.

Objektivno podajanje informacij je pri vsem tem k večjemu v napoto. Pozabite na to. Zadeva mora biti gledljiva, prepričljiva in senzacionalistična.

Dokumentarec je v bistvu filmska oblika resničnostnega šova.

Res je, da načeloma dokumentira dogodke v “resničnem” svetu in za to ne uporablja profesionalnih igralcev … ampak, pri tem imajo avtorji popolno svobodo. Scenarij lahko zapeljejo po svoji volji. Ker je v prvem planu gledanost in prepričevanje, scenarij po navadi zapeljejo po karseda senzacionalistični in pristranski poti.

Vsebina dokumentarca ni znanstveni dokaz, ampak glorificirana reklama.

Zasnova in cilj dokumentarcev stila “The Game Changers” je pravzaprav popolno nasprotje načel znanstvenega razmišljanja in ciljev znanstvene metode.

Ne glede na to kolikokrat napovedovalec reče “moral sem le preveriti znanost” ali pa “študije kažejo”, to ni znanost. Niti blizu. Je kvečjemu zloraba imena znanosti za proti-znanstvene namene.

Avtorji znanosti so raziskovalci, ki najprej postavijo domnevo in jo potem poskušajo ovreči. Sami sebi poskušajo dokazati narobe. Želijo raziskovati in se učiti – tudi spremeniti svoje mnenje, če se pojavijo boljši dokazi.

Avtorji dokumentarcev pa so aktivisti, kar je obratno od raziskovalcev. O zadevi katero “raziskujejo” imajo aktivisti že oblikovano trdno mnenje, ki ga poskušajo potem na vse pretege opravičiti. Drugim želijo “dokazati” svoj prav. Želijo prepričati in niso odprti za učenje – ne želijo spremeniti mnenja, ne glede na dokaze.

Aktivisti pri svojem početju ne izbirajo sredstev in se poslužujejo metod, ki so povsem neznanstvene in spadajo v različne kategorije argumentacijskih napak in zmotnega sklepanja.

Umazane taktike dokumentarcev

Ko imate opravka z aktivističnimi in neznanstvenimi vsebinami – dokumentarci so ena izmed najpogostejših oblik – morate biti izjemno pozorni na različne oblike t.i. logičnih zmot, ki odvračajo od kritičnega razmišljanja in poskušajo prepričati “z miselnimi prevarami”.

Po domače: vedno morate iskati s čim vas poskušajo nat*gniti.

1. Psevdoznanost: trditve in prepričanja, za katere se trdi, da temeljijo na znanosti ali dejstvih, vendar niso združljive z znanstveno metodo in nimajo znanstvene podpore.

Zmota: Ker dokumentarec trdi, da je “preveril raziskave” in uporablja zapletene znanstvene izraze, mora zagotovo temeljiti na znanosti. Ker izvaja “raziskave” na sceni, ki jih pospremi še s hitro omembo naslovov nekih znanstvenih člankov in namiguje, da podobno ugotavljajo številne raziskave, so trditve zagotovo izjemno verodostojne in vsesplošno uporabne!

Resnica: Kot že omenjeno je zloraba imena znanosti za proti-znanstvene namene največji prekršek dokumentarcev tega tipa. 

V primeru The Game Changers velja izpostaviti predvsem teatrične “eksperimente” v katerih po trije udeleženci uživajo rastlinske ali živalske obroke in spremljajo odzive na njih. Vse to seveda brez kakršnekoli standardizacije in brez uporabe najbolj osnovnih znanstvenih metod. Takšna stvar je svetlobna leta oddaljena od še najmanjše in najbolj površno izvedene znanstvene raziskave.

Tak pristop je za dejansko znanost to, kar je igra skrivalnic za olimpijske igre.

Eksperimenti izvedeni mimogrede in s peščico prostovoljcev lahko služijo kvečjemu za krajšanje časa. Nekaj kar se lahko igrate z otroki v nedeljo popoldan, ko zunaj dežuje in ne morete na igrišče.

Tudi “številne raziskave”, ki jih potem mimogrede navajajo v podporo povedanega, pa pogosto sploh ne podpirajo povedanega, ampak se ukvarjajo z nekimi drugimi stvarmi v povsem drugačnih  kontekstih.

Na primer; raziskava naslovljena Postprandial hypertriglyceridemia impairs endothelial function by enhanced oxidant stress, ki se pojavi kot prva v podpori trditev, da obrok piščanca ali govedine zgosti kri in oslabi pretok krvi, v resnici ugotavlja razliko med visokomaščobnim obrokom in nizkomaščobnim obrokom in v nobeni točki ne omenja razlike med vplivom rastlinskih in živalskih živili v obroku ⁽¹⁾.  “Gosta kri” je pojav, ki mu rečemo postprandialna lipemia (prisotnost maščob v krvi po obroku) in je odvisna izključno od vsebnosti maščob v oboku – rastlinska ali živalska živila nimajo s tem nobene zveze ⁽²⁾.

2. Zmota nepopolnih ali potlačenih dokazov (zmota “prebiranja češenj”): je zagovarjanje stališč s pristranskim navajanjem dejstev in namernim izogibanjem dokazov, ki ta stališča izpodbijajo.

Zmota: Ker intervjuvan znanstvenik trdi, da so živila živalskega izvora izjemno škodljiva, je takšnega mnenja večina znanstvene sfere. Ker je neka raziskava pokazala škodljiv učinek živil rastlinskega izvora, zagotovo tudi vse ostale raziskave kažejo podobno!

Resnica: En nenaklonjen raziskovalec ali rezultat zgolj peščice raziskav ne more prevesiti celotne teže dokazov desetin ali celo stotin raziskav.

Gomila znanstvene literature kaže, da je delitev živil na rastlinska in živalska povsem arbitrarna in ni pomemben določevalec “zdravosti” posameznikove prehrane.

  • Res je, da so ljudje, ki se prehranjujejo rastlinsko na splošno bolj zdravi kot vsejedi ljudje – ampak ne zato, ker se izogibajo živalskih izdelkov, temveč zato, ker v primerjavi z večino splošne populacije izbirajo bolj kakovostna živila in boljše skrbijo za svoje zdravje, so bolj aktivni, manj kadijo, pijejo manj alkohola, itd.
  • Ko pa primerjamo “zdrave” vsejede in rastlinojede, se njihovo zdravje in dolgoživost bistveno ne razlikujeta ⁽³⁾.

Tako rastlinska kot živalska živila so lahko bolj ali manj kakovostna in v določenih situacijah bolj ali manj primerna.

Lahko začnemo pri rastlinskih klobasicah, torticah in ostalih predelanih prigrizkih, ki so povsem zanič izbira. Potem so tukaj še nevarnosti neprimerno načrtovane rastlinske prehrane, na primer višje tveganje za nižjo kostno maso in zlome ter pomanjkanje železa ⁽⁴ ⁵⁾. Ampak te stvari bomo seveda zamolčali.

Po drugi strani pa so nekateri živalski izdelki – predvsem mlečni izdelki in ribe – precej dosledno povezani z boljšim zdravjem in po vseh objektivnih merilih koristen dodatek k prehrani. Ampak ne, dajmo raje izbrskati eno in edino slabo stvar s katero so mlečni izdelki MOGOČE povezani – rak prostate – in zanemarimo vse dobro dokazane koristi mlečnih izdelkov – boljšo telesno sestavo, lažjo izgubo odvečne maščobe, nižje tveganje za zlom kolka, boljše presnovno in srčno-žilno zdravja, nižjo pojavnosti večih drugih vrst raka, boljše možgansko zdravja in miselna funkcija v starosti ter nižja umrljivosti iz vseh vzrokov ⁽⁶ ⁷ ⁸ ⁹ ¹⁰ ¹¹⁾. Ja, logično, če želiš potrditi svojo pristranskost.

Pristranskost je izjemno značilna za vse prehranske dokumentarce. Avtorji po pravilu ne predstavijo širokega nabora raziskovalcev z različnimi mnenji, temveč pri vsaki temi zgolj omejeno kopico … in zanimivo ravno tiste, ki potrjujejo njihovo predhodno prepričanje. Izbirajo je tiste “češnje”, ki so se jim zdijo najbolj sladke, vse ostale pa potlačijo.

Pogosto se tudi opirajo zgolj na “koščke” celotne zgodbe in krivdo za slabše zdravje pripisujejo zgolj domnevnim mehanizmom, ki zaenkrat niso potrjeno vzročni. Eden izmed takšnih primerov v filmu The Game Changers je pripisovanje srčno-žilnih bolezni povišani proizvodnji TMAO v črevesju ⁽¹²⁾. Podobno velja tudi za vnos hemskega železa in drugih snovi omenjenih v filmu, ki v najslabšem primeru prispevajo marginalen in v veliki sliki skoraj povsem zanemarljiv delež k razvoju kroničnih bolezni.

3. Zmota sklicevanja na avtoriteto (ad verecundiam): je sprejemanje trditve zgolj zato, ker tako pravi nekdo, ki je (domnevno) avtoriteta.

Dokumentarec: Ker oseba z doktoratom ali prepoznavnostjo trdi, da so živila živalskega izvora strup, je to zagotovo res. Laskavi naziv ali slava zagotovo pomenita, da je vse kar prileti iz njenih ust popolna in absolutna resnica!

Resnica: Celo ljudje z doktorati in avtorji raziskav so lahko zmotljivi in pristranski. Znane osebnosti brez kompetenc iz tega področja pa še toliko bolj.

Mimogrede, Dr. Oz ima doktorat, še mnogo drugih laskavih nazivov in obenem do vrha polno greznico različnih znanstveno neosnovanih in zavajajočih trditev. Na področju prehrane so ravno doktorji sproducirali celo goro diskreditiranih prehranskih nesmislov, na obeh ekstremih in po celotnem spektru, od veganske Kitajske študije do mesojede (Carnivore) diete. “Podvigov” slavnih osebnosti in znanih športnikov na tem področju pa si ne upam niti začeti naštevati.

Trditev je neutemeljena, če gre v nasprotju s trenutno prevladujočim stališčem znanosti – ne glede na to čigava je. Trditev poljubnega klošarja iz ulice je lahko v danem trenutku bolj točna in bolj v skladu z objektivno resnico, kot trditev spoštovanega znanstvenika.

The Game Changers poskuša netočne informacije o superiornosti izključno-rastlinske prehrane maskirati s pričevanji in osebnimi izkušnjami znanih avtorjev, športnikov in slavnih osebnosti. Ampak vse to so zgolj njihove osebne in subjektivne izkušnje – anekdote, ki niso odraz dejanskih dokazov ali stališč prehranske znanosti. Pogosto so to celo popolnoma popačena pričevanja športnikov, ki so svoje največje uspehe dosegali na vsejedi prehrani (Kendrick Farris, Patrik Baboumian) ali pa s pomočjo prepovedanih substanc (Nimai Delgado, Arnold Schwarzenegger).

4. Zmota sklicevanja na čustva (ad passiones) ali na strah (ad metum): je zagovarjanje stališč ali vzbujanje simpatije za nek namen s čustvi in strahom namesto z dejstvi in dokazi.

Dokumentarec: prepričevanje z vzbujanjem čustev pozna različne taktike manipulacije; od uporabe osebnoizpovednih zgodb s katerimi se gledalec zlahka poistoveti, do izbire čustveno nabitih besed, glasbene podlage, slikovnega in video materiala, do pripovednega stila, ki situacijo predstavi v čim bolj navdihujoči ali skrb vzbujajoči luči.

Resnica: Osebne izpovedi in čustvene reakcije so povsem nepomembne, celo moteče, pri sprejemanju racionalnih odločitev.

Premišljen odločevalec se ozira zgolj na dejstva in dokaze, paničnost ali navdušenost drugih akterjev nanj ne vplivajo.

Mimogrede, se je kdo vprašal zakaj je napovedovalčev oče doživel srčni infarkt in ali je izključevanje živalskih živil res najbolj pomembna zaščitna strategija v tem primeru? Je kdo preveril kako uspešen je bil nek športnik prej in kako uspešen je na novem prehranskem režimu? Pa tudi, če trenutno res dosega boljše rezultate, kako ste lahko sigurni, da je edini razlog za to njegova prehrana? Ups, na to smo pozabili, ko je vživeto pričevanje s pomočjo odlično posnetih kadrov in glasbene podpore skozi okno pospremilo še zadnji kanček naše zdrave pameti.

Pri ocenjevanju utemeljenosti trditev pretehta edino njihova točnost in skladnost z dokazi, niti slučajno pa ne njihov vpliv na vaše čustveno stanje. Čustva pravzaprav ne bi smela biti vpletena v odločanje o pomembnih stvareh (vsaj ne v večji meri). Stanje čustvene razburjenosti onemogoča kritično razmišljanje in racionalno odločanje. Najbolj butaste odločitve v naših življenjih so po navadi sprejete ravno v tem stanju.

5. Direktne laži

Skozi cel film je razporejena množica faktualnih napak, ki so milo rečeno površne. Na primer trditev, da je arašidovo maslo enako dober vir beljakovin kot goveji zrezek. Kako si lahko milijonska produkcija privošči takšno smešnico mi ni jasno – ker lahko vsak z dostopom do interneta in dvema minutama viška časa ugotovi, da je to navadna laž.

Dokumentarci ne izobražujejo, ampak prepričujejo (v bistvu vsiljujejo, rečeno grobo, a natančno).

Kadarkoli se neka vsebina – pa naj bo to dokumentarec ali kaj drugega – opira na neznanstvene metode, kot so zmote v argumentaciji in neracionalno sklepanje, je to dober indikator, da vsebina ni izobraževalne, temveč aktivistične narave.

Aktivistična vsebina želi vzbuditi čustva, zamegliti razum in odvrniti od kritičnega presojanja podanih trditev. S tem želijo avtorji doseči, da njihovo trditev sprejmete brez, da bi jo racionalno pretehtali. Kar je logično, saj je pri zdravi pameti ne bi nikoli sprejeli.

Če ste po ogledu šokirani, prestrašeni, jezni in/ali pretirano navdušeni, potem so dosegeli svoj aktivistični namen. Histerija in strast naredita plodna tla za sprejemanje nepremišljenih odločitev. Zdaj ste dovolj nabiti in preparirani, da kupite karkoli vam prodajajo in pristanete na vse, kar vam predlagajo.

Pri mizi ne debatiraj o politiki, veri in … prehrani.

Določene teme so še posebno odprte za vse vrste neracionalnosti in čustvenega odločanja. Tradicionalno se ljudje niso bili sposobni zediniti in priti do racionalnih zaključkov predvsem pri najbolj čustveno nabitih temah kot sta vera in politika.

Ampak prehrana ni politika in vera. Prehrana je naravoslovna znanost.

V znanosti ni prostora za čirule čarule, retorične igrice in čustvene izpade.

Znanost je objektivna in racionalna. Edina valuta so merljivi in preverljivi dokazi.

Po vrhu vsega ima prehrana še močan vpliv na našo dobrobit in zdravje. Odločitev v zvezi s tem pa naj bi sprejemali z namenom in po temeljitem predhodnem premisleku. Niti slučajno ne v stanju čustvene razburjenosti po ogledu aktivistične propagande.

Zakaj inteligentni ljudje nasedajo neumnostim?

Težava nastane, ker ljudje v osnovi nismo zelo racionalna bitja in smo močno podvrženi različnim pristranskostim ter miselnim napakam:

Potrditvena pristranskost, iluzorna superiornost (Dunning-Kruger efekt), črno/belo razmišljanje, poveličevanje negativnosti, pretirano posploševanje, čustveno sklepanje in tako dalje. Veliko preveč jih je, da bi se ukvarjali z vsako posebej, niti ni potrebno.

V prvem koraku si priznajmo, da smo zmotljivi in podvrženi velikemu številu kognitivnih pomanjkljivosti ter omejitev. V naslednjem bodimo na preži pred metodami prepričevanja, ki jih izkoriščajo – to je osnova kritičnega razmišljanja. V današnjih časih post-resnice, ko se prednost daje čustvom in histeriji, pred dejstvi in dokazi, je vse to najbrž še toliko bolj pomembno.

Dokumentarec – ja ali ne?

Naš predlog je, da se pri čustveno nabitih temah, kot so prehrana, politika in vera izogibate vsebinam, ki imajo agendo in so namenjene prepričevanju (vsiljevanju). Vsaj v začetku, dokler niste dovolj izkušeni, da ločite zrno od plev in prepoznate zmote v avtorjevih argumentih.

Še posebno nevarne so vsebine “maskirane” kot kvazi-izobraževalne ali kvazi-znanstvene.

Na začetku obravnavajte dokumentarce podobno kot igrane filme. Naj vam dobra zgodba služi kot večerna sprostitev in ne kot vir informacij na podlagi katerih bi sprejemali pomembne življenjske odločitve.

Kasneje, kot izkušen igralec na nekem področju, jih lahko ocenite bolj resno – in jih ločite v dve skupini: na zares izobraževalne in na tragikomedije.

Moja osebna izkušnja je, da jih večina pade v kategorijo slednjih. Med zares izobraževalnimi se najde kakšna cvetka – morda 1 na 100 pogledanih.

 

Nenad Kojić,
nutricionist in komunikator znanosti
nenad@feel-good.si, www.feel-good.si

 

Viri:

(1) Bae et al. (2001). Postprandial hypertriglyceridemia impairs endothelial function by enhanced oxidant stress. Atherosclerosis, 155(2), 517–523. https://doi.org/10.1016/S0021-9150(00)00601-8

(2) Postprandial lipemia: factoring in lipemic response for ranking foods for their healthiness. Lipids in Health and Disease, 16(1), 178. https://doi.org/10.1186/s12944-017-0568-5

(3) Appleby et al. (2016). Mortality in vegetarians and comparable nonvegetarians in the United Kingdom. American Journal of Clinical Nutrition, 103(1), 218–230. https://doi.org/10.3945/ajcn.115.119461

(4) Iguacel et al. (2019). Veganism, vegetarianism, bone mineral density, and fracture risk: a systematic review and meta-analysis. Nutrition Reviews, 77(1), 1–18. https://doi.org/10.1093/nutrit/nuy045

(5) Haider et al. (2018). The effect of vegetarian diets on iron status in adults: A systematic review and meta-analysis. Critical Reviews in Food Science and Nutrition, 58(8), 1359–1374. https://doi.org/10.1080/10408398.2016.1259210

(6) Abargouei et al. (2012). Effect of dairy consumption on weight and body composition in adults: a systematic review and meta-analysis of randomized controlled clinical trials. International Journal of Obesity, 36(12), 1485–1493. https://doi.org/10.1038/ijo.2011.269

(7) Stonehouse et al. (2016). Dairy Intake Enhances Body Weight and Composition Changes during Energy Restriction in 18–50-Year-Old Adults—A Meta-Analysis of Randomized Controlled Trials. Nutrients, 8(7), 394. https://doi.org/10.3390/nu8070394

(8) Bian et al. (2018). Dairy product consumption and risk of hip fracture: a systematic review and meta-analysis. BMC Public Health, 18(1), 165. https://doi.org/10.1186/s12889-018-5041-5

(9) Mishali et al. (2019). Association between dairy intake and the risk of contracting type 2 diabetes and cardiovascular diseases: a systematic review and meta-analysis with subgroup analysis of men versus women. Nutrition Reviews, 77(6), 417–429. https://doi.org/10.1093/nutrit/nuz006

(10) Cuesta-Triana et al. (2019). Effect of Milk and Other Dairy Products on the Risk of Frailty, Sarcopenia, and Cognitive Performance Decline in the Elderly: A Systematic Review. Advances in Nutrition, 10(suppl_2), S105–S119. https://doi.org/10.1093/advances/nmy105

(11) Cavero-Redondo et al. (2019). Milk and Dairy Product Consumption and Risk of Mortality: An Overview of Systematic Reviews and Meta-Analyses. Advances in Nutrition, 10(suppl_2), S97–S104. https://doi.org/10.1093/advances/nmy128

(12) Qi et al. (2018). Circulating trimethylamine N-oxide and the risk of cardiovascular diseases: a systematic review and meta-analysis of 11 prospective cohort studies. Journal of Cellular and Molecular Medicine, 22(1), 185–194. https://doi.org/10.1111/jcmm.13307