Spoznanja preteklega leta: 2018

Že tretjič zapored si bom očitno podaril enako božično – novoletno darilo. To bo kritično, čustveno, radostno ter boleče brskanje po preteklem letu in iskanje lekcij, ki so moji osebnosti dodale kaj novega ali jo drugače preoblikovale.

Leto 2017 sem zaključil odločno. Postal sem bolj trdoživ ter se naučil svojo bolečino večkrat pretvoriti v biser – v modrost, pogum in moč. Po dolgem času mi je postalo (malo) bolj udobno v svoji koži in poglej ga zlomka, očitno drži, da je vse dobro, ko si dobro ti.

1. Brzdaj svoje reakcije.

Transakcijska analiza (TA) je petdeset let staro orodje v psihoterapiji, ki ga je oblikoval psiholog Eric Berne (tudi avtor knjige Games People Play). TA temelji na ideji, da ljudje v komunikaciji in odnosih z drugimi oblikujemo svoje reakcije na podlagi enega od treh osnovnih (miselnih) stanj: otrok, starš ali odrasel.

• V stanju otroka se na čustva in okoljske dražljaje odzivamo podobno, kot smo se v otroštvu.
• V stanju starša smo oboroženi s pol-avtomatskim orožjem in streljamo skozi leta naučene vzorce razmišljanja ter vedenja.
• Stanje odraslega je odraz naše predstave o sebi, kot bi si jo realno želeli in pogost vzrok za slabo vest po premisleku o svojih dejanjih.

Poučno se je bilo vrniti v tisti čas, ki sem ga v večji meri že davno potlačil in namenoma zanemaril obiskati. Prepoznal sem svoje vedenje v situacijah kjer skozi moje oči prevladujejo prepir, nemir, nerazumevanje ter kritika. Prav tako mi je postalo bolj jasno od kod potreba po priznanju ter uveljavljanju svojega mnenja. Od tu lekcija:

Nauči se reagirati odraslo večkrat tudi v trenutku in ne šele po premisleku.

2. Vprašaj se zakaj (počneš kar počneš)?

Spomnim se učitelja fizike na gimnaziji. Ime mu je Goran Mitrovič in stavek, ki ga je izrekel morda le enkrat samkrat, bo zelo verjetno ostal z mano vse v pozno starost. Izpostavil je, da radovedni otroški zakaj radi odklanjamo z odgovori v smislu premajhen si, da bi vedel, ali nisi še dovolj velik, da bi bil sposoben razumeti. V bistvu smo mi tisti, ki ne vemo, ne razumemo ali smo sposobni dovolj preprosto razložiti. Kot pravi najslavnejši med znanstveniki: Razumeš šele, ko znaš razložiti šestletniku.

Meni se je zataknilo pri vprašanju zakaj počnem kar počnem? V čem je smisel mojega dela – kaj me žene in bo zaradi mene na tem področju drugače? Šest mesecev razmišljanja o vsebini knjige Start With Why (Simon Sinek) in več epizod Vigor Life podcasta (Luka Hočevar) je bilo potrebno, da sem vsaj malo razjasnil oblake okoli tega vprašanja.

Zakaj delam v ekipi in ne sam?

Ker verjamem, da je smisel mojega dela in obstoja podjetja Dr. Feelgood ustvariti okolje, ki sodelavcem omogoča neoviran kreativni razvoj, dosledno osebno rast, kot tudi večjo finančno korist in zadovoljstvo.

Zakaj sem trener?

Ker verjamem, da je dobro počutje osnova, ki bi morala zaobjemati našo telesno aktivnost. Večje mišice, lepša postava, hujšanje, izganjanje hudiča z utežmi, tek stran od sebe in svojih problemov, takšno ali drugačno kurjenje kalorij, … vse to so (kratkoročni) cilji, ki bodo izveneli, če jih ne podpira tisti poseben občutek, tisti pozitiven »feelgood« odnos do izbrane oblike športne aktivnosti.

Zakaj se ukvarjam s prehrano?

Ker verjamem, da v prehrani obstajajo resnice – osnovni principi ter zakoni – katerih ne bi smeli izkrivljati po meri lastnih prepričanj, mnenj ali ideologij. To me vodi v naslednjo točko …

3. V prehrani obstaja velik razkol med teorijo in prakso.

Mislim, da sem spoznal največji problem, ki trenutno obstaja v prehrani in ta ni povezan s tem kaj, kako ali kdaj jemo. Gre za to kar slišimo.

Pri Dr. Feelgood prevajamo zapleteno teorijo o prehrani (in vadbi) v lahko razumljiv ter uporaben jezik. Ob tem obljubljamo ostati v koraku z znanjem in prisegamo na nepristranskost pri njegovem podajanju.

Strinjamo se, da zvoni alarm z glasom vedno večjega števila šarlatanov, gurujev, šalabajzerjev, skratka oseb, ki svetujejo na osnovi lastnih videnj, izkušenj ter prepričanj.
Postavimo jih na desno stran slike zgoraj. Kljub temu, da se tam nahaja kopica (gorečih) mnenj in zelo malo znanosti, so navodila tako preprosta ter lahko razumljiva, da jih množica lahko upošteva ali vsaj upa poskusiti. “Samo karbse izloči, pa bodo vsi tvoji problemi preteklost”. “Samo to tableto vzemi in se bo špeh topil sam od sebe”. “Samo po šesti ne jesti in” … se bo zgodila neka presnovna čarovnija. Še ena tipična lastnost te skupine je favoriziranje določenih metod brez ozira ali so te sploh primerne za posameznika. Na primer: opredeljevanje kot »low carb«, »vegan«, nekritično promoviranje posta (omejevanja časa hranjenja) ali senzacionalistično spodbujanje k uporabi določenih prehranskih dopolnil.

Levo stran slike predstavlja stroka. Ta ima prednost izobrazbe, poznavanja teoretičnih podrobnosti in splošnih smernic. Mislim si, da večina strokovnjakov ve, kaj je treba storiti, vendar jim tega prevečkrat ne uspe uspešno prenesti v prakso. Navodila snujejo racionalno in univerzalno ter se pri njih sklicujejo na teorijo, znanost, učbenike, svojo oh-in-sploh izobrazbo. Skratka, na svoj ego in edini »prav«, ne na sliko problema kot je ta videti z zornega kota tistega, s kom imajo opravka. Pogosto se celo odrekajo odgovornosti za neuspeh; češ, tvoj problem, če me ne upoštevaš, namesto, da bi nasvet prevedli v razumljiv jezik.

Rešitev vidim na sredini, v tistem vozlu na sliki, ki združuje teorijo (znanost) ter prakso (realnost) v hešteg #pozdravipameti s:
• temeljem v objektivnih zaključkih empirične znanosti, ki so prevedeni v uporabniku razumljiv jezik in
• spodbudo k razumevanju osebe kateri svetujemo. Ti niso zgolj številke ali ljudje, ki jih je treba prepričati.

Ko smo že pri prepričevanju …

4. Ne prepričuj (in sodi po sebi).

Uvid za to točko se je zgodil po pogovoru s sodelavcem, prijateljem in (posvojenim) bratom Nenadom o t.i. “univerzalnih rešiteljih”, ki bi najraje v celoti izbrisali trpljenje in smrt z obličja tega sveta, vendar brez razmisleka o dejanskih posledicah svojih dobrohotnih dejanj. Zanemarjajo, da žrtev zahteva žrtev in katere je nekdo pripravljen sprejeti bo v prvi vrsti odvisno od njega samega – njegovih (finančnih) zmožnosti, življenjske situacije, verskih prepričanj ali drugih interesov.

Meso je trpljenje, pravite in vse samo še bio? Namesto zrezka kupim tofu (v plastični embalaži) in prinesem iz trgovine več sadja ter zelenjave (v plastičnih vrečkah).

Sranje, saj res: kaj pa plastika? Tudi ta povzroča masovno onesnaženje. Že pletem svoj eko ceker.

Izpuhi? Jah nič, prodam avto in odslej povsod samo še s kolesom. Nema zime za eskime.

Usnje? Ni panike. Zamenjam čevlje s tevicami ali se navadim hoditi kar bos. Hlače pa okoli pasu zavežem s štrikom.

Ogrevanje? Preselim se iz stanovanja nekam v gozd. In se pokrijem s praprotom.

Vsak ima pravico, da se sam zase odloči kaj mu je v življenju pomembno in čemu bo posvetil večji del svojih sredstev, časa in volje.

  • Seveda imamo pravico ravnati v skladu z našimi prioritetami, le zavedajmo se kako in na kakšen ali čigav račun.
  • Nimamo pravice odločati o tem kaj bi morale biti prioritete drugih.
  • Najbolj nesramno je podajati zavajajoče trditve z namenom, da bi druge prepričali v izbire, ki podpirajo naše prioritete brez razumevanja za njihove.

5. Samozagledanost je seme zla.

Obstajajo tudi tisti katerih moto je »zase in za svoj žep«. Ko imam dovolj, želim še (več), ne glede na to koliko imajo drugi. Ta del našega karakterja bom poskusil pojasniti z nenavadnim a splošnim in na videz nedolžnim primerom: Predstavljajte si osebo, ki je prišla na samopostrežni zajtrk v nek fin hotel. Na mizo prinese različne dobrote in skupno več hrane, kot je potrebuje ali je sposoben pojesti v enem samem obroku. Lačne oči, pač. To vsi razumemo. A tik preden sede zagleda med množico še sveže narezan pršut. Zalušta se mu. Postavi se v vrsto in ob priliki pograbi zadnje rezine. Nekdo za njim je ostal brez in s povsem praznim krožnikom. To – samozagledanost – je oblika sebičnosti v kateri vidim seme zla.

Zlo je nezavedna, obsesivna in moralna strast, ki nas žene, da si želimo vedno več. Tudi, če tega ne potrebujemo ali nam celo škodi.

6. Čustva so močnejša od razuma.

Vsi smo kdaj pristranski. To je past, ki ne prizanese niti najpametnejšim. Zaščitimo se lahko na dva načina: prvi je znanje, drugi kritično razmišljanje.
Težko je ohraniti trezno glavo pri odločanju v moderni dobi, katero opisujejo hiter razvoj, od njega posledično potrošništvo in informacijska dostopnost. Včasih je bilo znanje večinoma na voljo v šolah in knjižnicah. Informacij je bilo manj, a so bile te bolj zanesljive. Danes so tu za nas mediji, Internet in stric Google, ki vedo vse o vsem in z njihovo pomočjo je neverjetno enostavno poiskati podporo lastnim predpostavkam, ali osnovati mnenja na zavajajočih ter pristranskih virih.

Znanje je ključ in prva linija obrambe pred stališči in odločitvami, ki so plod čustev, ne razuma.

Ampak »pravo« znanje. Tako, ki je objektivno, že domala »robotsko«. S tem mislim, da se zanaša na dejstva in zanemarja navezanost na svoja trenutna prepričanja. Najboljši približek takšnega znanja ponudi znanost.

Sam vrh piramide znanosti predstavljajo meta analize in sistematska poročila. V teh so zbrane in proučene relevantne študije o določeni temi tekom daljšega časovnega obdobja. Tam so nastavljeni tudi filtri, ki v večini »prečistijo« morebitne finančne ali drugačne interese raziskovalcev, slabe metode in statistične napake v posameznih študijah. Naposled ostane zaključek znanosti, ki je odraz trenutnega razumevanja nekega področja.

Preverite vir, ko vas naslednjič zanima osnovati stališče o določeni temi.

Najmanj oprijemljivi dokazi so rekla-kazala osebna mnenja, naključni zapisi v popularnih (trač) revijah in večina knjig ter dokumentarcev. Ves šunder vmes – od posamičnih in opazovalnih šudij do študij na živalih je področje znanosti, ki v bistvu ni namenjeno interpretaciji navadnega smrtnika, temveč bi po mojem mnenju moralo ostati v domeni tistih (znanstvenikov), ki razumejo znanstveno metodo in znajo uporabiti pridobljene informacije v primernem kontekstu nadaljnjega raziskovanja.

7. Prenehaj zažigati mostove.

Model(ka), ko te jebe. Sem včasih mislil o tistih, ki so mi poskušali tako ali drugače puliti še to malo las iz glave.

Spremenil sem mnenje po pogovoru s svojo mamo, na naključnem sprehodi okoli črnuških vrtičkov. Prešinilo me je koliko odvečnega bremena nosimo s seboj v obliki zamer in slabe volje ob misli na določene ljudi. Pogosto povsem brez veze in pod vplivom lastne interpretacije dogodkov. Včasih samo na osnovi neosebne komunikacije preko elektronske pošte ali druge oblike spletnega dopisovanja. Smo sploh poskusili razčistiti v živo? Z dotično osebo na štiri oči? Presenetilo me je kako pogosto je odgovor ne.

Razumevanje in strinjanje ni nujno potrebno za ohranjanje osnovnega spoštovanja do sočloveka.

Si predstavljate živeti brez sovražnikov? Kako osvobajajoče bi to bilo. Če se s kom ne strinjaš ali ti gre prosto rečeno na kurac, ga ne rabiš vabiti na žurke in proslave pa vendar to še ne pomeni, da ga lahko sodiš in psuješ. Prepričan sem, da se še tako nasprotujoča pola stikata vsaj nekje. Zanima me kaj bi se zgodilo, če bi se v komunikaciji z drugače mislečimi bolj osredotočili na iskanje skupnih točk in širjenje polja okoli njih, kot izpostavljanje tistih, ki so v tem trenutku najbolj oddaljene.

8. Ne pritožuj se (toliko).

“Vsak debil lahko kritizira, se pritožuje in obtožuje. In večina debilov počne vse troje.”

Dale Carnegie je avtor zgoraj prevedenega citata iz originalne angleščine in je kritiziranju ter pritoževanju posvetil celotno poglavje v svoji legendarni knjigi How To Win Friends And Influence People.

Letos sem jo prebral ponovno in ne vem točno zakaj mi je od vseh lekcij stopila v ospredje ravno ta. V družbenih situacijah sem postal bolj pozoren in ozavestil, kako pogosto in vsakdanje v bistvu je pritoževanje in, da se še posebej radi pritožujemo o tistih, ki se »samo pritožujejo«.

Pritoževanje je kot bruhanje. Tebi je naposled lažje, a posvinjal si vse, ki so bili dovolj blizu.

Če bi moral izpostaviti eno novoletno zaobljubo bi bila ta vezana prav na to točko. Bodi pozoren koliko, kako in komu se pritožuješ.

9. Predstavi se kot oseba kakršna želiš postati.

Verjetno ste že slišali koga reči, da se sprememba navad zgodi ob neki čarobni številki dni. V resnici drži, da je avtomatiziranje novih vzorcev v največji meri odvisno od posameznika in njegovega dojemanja zahtevnosti ter pomembnosti naloge. Včasih gre hitro, včasih traja celo večnost.

Mislim, da je začetek identifikacije z določeno navado ali karakterno značilnostjo v smislu sem oseba, ki … dodajte pridevnik po želji, poslednja etapa na poti do njenega osvajanja.

  • Sem oseba, ki pojé dovolj beljakovin in zelenjave.
  • Sem oseba, kateri je pomemben poslovni in finančni uspeh.
  • Sem oseba, ki rada trenira.
  • Sem oseba, ki da veliko na tri osnovne vrednote: družina, integriteta, lojalnost.
  • In tako dalje.

Letos sem po veliki zaslugi punce Maje dodal dve novi lastnosti, s katerima se doslej nisem opisoval. Rad potuje in hodi v hribe.

10. Uporabljaj manj besed.

Nekoč sta bila tišina in umik moji prvi izbiri obrambe. Šlo je predaleč in od blizu sem videl kako tanka zares je tista črta, ki loči samoto od norosti. S pomočjo sestre Vesne sem se odprl in končno začel komunicirati, kar je dobro. Ni pa dobro, da me je znalo odnesti predaleč in sem z nepremišljenim streljanjem koga ranil. Nehote sicer, ampak veste kako lahko bolijo besede. Zaradi obžalovanja sem napisal sedmo lekcijo o požiganju mostov. Ni novica, da ljudje v večini ne marajo, če jih nekdo preglasi ali skoraj dobesedno povozi z argumentiranjem. Ne glede ali ima prav ali ne.

Učim se več poslušati, bolje filtrirati svoje misli in izbirati prave besede namesto z njimi rafalno streljati.

Zdi se mi, da sem korak bližje osebi kakršna si želim postati. Zavedam se tudi, da utegne kdo označiti takšno nabiranje lekcij kot Sizifovo delo, ki nima končnega cilja in je sama ljuba muka. Ampak, rast vedno spremlja nelagodje, ki je lahko fizično ali mentalno. Mišice bolijo, ko jih treniramo, nakar zrastejo. Telo se sprva upira, ko se trudimo jesti bolj po pameti, preden postane zdravo. Glava je utrujena, ko pogosto treniramo misli, a zato smo s časom modrejši in pametnejši.

Rast, v kakršnem koli pogledu že, zahteva delo in solze.

Uporabim to sporočilo – manj nakladaj – kot iztočnico za zaključek. Delil sem deset uvidov, ki so mi v preteklem letu ponudili priložnost napredovati na svoji poti k boljšemu razumevanju sebe, tega sveta, in svojega mesta v njem. Izvolite, postrezite si. Vzemite kar vam pride prav.

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood, nutricionist PN1, ACA, trener in predavatelj FZS.
www.drfeelgood.si

Objavil | 2019-01-16T13:25:57+00:00 15, januar 2019|