Včasih smo bili nasmejani, odkritosrčni, sramežljivi, morda smo imeli radi naravo in živali, morda ne, morda smo se radi šalili, morda smo bili bolj resni in zadržani.
Govorili smo o tem kar smo prebrali, se novega naučili, o tem kaj razmišljamo in kako razmišljamo. O svojem pogledu na svet in o družbi v kateri živimo.

Bili smo vse to in več. Identificirali smo se z marsičem in na različne načine. Tudi z videzom, a ne večinoma z videzom. V vrednostnem sistemu današnjega okolja in ob pomanjkanju integritete se dogaja prav to. Postajamo zgolj lepi in fit. Kot nekakšna »instarit«. Privlačna embalaža brez vsebine.

V nadaljevanju boste prebrali moja razmišljanja zakaj je tako, zbrana v pet ključnih točk:

1. Trenutni telesni ideal je bistveno vitkejši, kot je dejanska postava večine ljudi. Zlasti ženske se pogosto počutijo nepopolne in so nezadovoljne s svojim telesom. Mediji jih namreč nenehno spodbujajo, da se na vse pretege borijo za vitko postavo, čeprav je naravna tendenca ženskega telesa, da pridobi določeno količino maščevja. Zahodna kultura nas zasipava z jasnimi sporočili, da mora biti prekomerna teža “pokurjena”, “uničena”, “odstranjena”. Mnoge ženske so prepričane, da bi morale shujšati, čeprav ne po zdravstvenih, ne po naših Feelgood standardih #pozdravipameti sploh niso (pre)debele.

2. Ideal ženskega telesa se zdi strožji od moškega: zahteva raven trebuh, deške boke, vitka in čvrsta stegna ter polno oprsje. Naravni potencial za tako telo ima … se kdo spomni katere? Idealna oblika ženskega telesa torej ni običajna in naravno dana. V večini je subjektivna in lahko se ji približate, če za to žrtvujete čas, denar, energijo in še katero od prioritet, ter cilju ustrezno prilagodite življenjski slog.

3. Telo postaja centralna figura osebne identitete, percepcija tega pa daje pomembne podatke o naši samozavesti in obnašanju. Ker je telo in njegov videz glavna domena naše samozavesti ni presenetljivo, da so debeli in pretežki posamezniki, še posebej otroci in mladostniki, v veliki nevarnosti za razvoj nizke samopodobe.

4. S poudarjanjem pomembnosti telesa kot gradnika osebne identitete, nekateri posamezniki tvegajo zdravje pri namenu znižanja telesne teže in/ali povečanju mišične mase. Primere takšnih načinov izgube telesne teže predstavlja odsotnost (zdravega) odnosa do telesa in prehrane, stroge in restriktivne diete, neprimerni programi treninga, uporaba vprašljivih pripomočkov za hujšanje in nedovoljenih sredstev.

5. Moški smo v povprečju bolj zadovoljni s svojim videzom, saj je moški ideal krepkega in mišičastega telesa lažje dosegljiv. Kljub temu, da smo izpostavljeni mnogo manj strogim pravilom, ki določajo, kaj je družbeno sprejemljiv videz, se vedno bolj zavedamo njegove pomembnosti. Skrbijo nas lasje, koža, oblačila, postava, itd. Ta skrb se razširja tako med mlado, kakor starejšo populacijo, čeprav je med slednjimi še vedno nekaj pripadnikov vrste »mačo«, katerim se zdi tovrstno obnašanje silno problematično in odbijajoče.

Telo pri moških po statusu morda (še) ne konkurira drugim pokazateljem uspeha (znamki avtomobila, je rekel v šali), torej ni osrednjega pomena za pozitivno samopodobo (vsaj ne v takšni meri kot pri ženskah), vendar je obremenjenost moških z videzom že postala problem tudi kliničnih razsežnosti (ortoreksija, telesna dismorfija in bigoreksija), ki je pogosto podcenjen in spregledan.

Sem trener, a ne v tem poslu. Trudim se spodbujati k sprejemajočem odnosu do telesa in učiti o prehrani na vključujoč ter razumevajoč način. Primer takšne prakse je Feelgood transformacija, o kateri izveste več pod naslednjo povezavo: http://bit.ly/2NGPIXV

Če se vas je zapis dotaknil ali se strinjate s sporočilom, ga lahko delite. Hvala 🙂

 

Mario Sambolec,
osebno trenerstvo in prehransko svetovanje,
www.feel-good.si