Spregovoriti o prehrani z dijaki Srednje šole tehničnih ved Šiška je bila prav posebna izkušnja. Neštetokrat sem že bil v takšni situaciji, tudi pred tolikšno množico, kot se je zbrala včeraj, a kljub temu sem se naučil nekaj novega.

Mislim si, da obstaja razlika med vlogami učiteljev, ki poučujejo na osnovnih in srednjih šolah ter gimnazijah, ali na univerzitetni ravni. V odnosu do mladostnikov, ki se najdejo v okolici 15 leta, je vloga še vedno vzgojna, lahko rečem »življenjska« ali »mentorska« in ne zgolj izobraževalna. Morda se dogaja, da v odsotnosti in zaradi pomanjkanja strokovnega znanja o prehrani, pod vplivom lastnih mnenj, prepričanj, izkušenj ter pristranskosti, učitelji svetujejo tudi s tega področja. Posledično se zgodi, da me kdaj pogledajo postrani in z nestrinjanjem, ko nagovarjam pubertetnike v njihovem jeziku.

Interese otrok in mladostnikov poganja pritisk vrstnikov ter socialnih medijev. Če nimaš ozkega pasu, širokih ramen, vidnih trebušnjakov, ravno prav zaobljenega bicepsa ali dovolj finih cot, je na udaru tvoja samopodoba. Ker prehrana neposredno vpliva na njihov videz, so vedno večja tarča marketinških strelic, ki so prvenstveno sicer namenjene nam, odraslim. Zanimajo jih ekstremni pristopi, kot sta ketogena in veganska dieta, zanima jih (vodni) post, izključevanje določenih živil in uporaba dopolnil, celo poživil. Pozor: to so mladostniki V RAZVOJU, med katerimi je tudi nezanemarljivo število takšnih, ki se resno ukvarjajo s športom.

Posledice vsega naštetega, če traja dlje časa ali se »skače« iz enega ekstremnega pristopa v drugega, so lahko katastrofalne. Predvsem zdravstveno in kasneje v življenju, a nič od tega ne bo na vrhu seznama prioritet večine petnajstletnikov. Saj to ste vedeli. Morda ste bili podobno trdoglavi v tistem obdobju svojega življenja tudi sami. Zase to sigurno lahko rečem.

Če smo si v tem podobni, si v nečem definitivno nismo. Okolje v katerem živimo je bistveno drugačno. S tem v mislih lahko težimo in pridigamo dokler ne pomodrimo o tem, kako bi “morali” (jesti) to, tisto, tako ali drugače. Z drugimi besedami: po naše. Lahko pa se prilagodimo. Če nam je všeč ali ne, mladi sodijo ali smo vredni njihovega zaupanja po sledečih dveh točkah:

  1. Znamo njihov jezik?
    • Kažemo razumevanje za težave s katerimi se soočajo, teh ne pomanjšujemo ali primerjamo s svojimi.
    • Podpiramo dialog o možnostih izbire in spodbujamo pozitiven odnos do različnih dejavnikov zdravja (prehrana, telesna aktivnost, samopodoba, družbena vključenost, idr.).
  2. Vodimo z vzgledom?
    • Navade in vzorci, katerih je otrok deležen v svojem okolju (družinskem, če to berete starši, solškem v primeru učiteljev in medijskem za tamkajšnje vplivneže), so izvir navdiha iz katerega mladostniki črpajo svoja dejanja.
    • Imamo dovolj sledilcev na Instagramu. Seveda se šalim. Ampak bistvo ostaja, da potrebujemo nekakšen “social proof” – žig dobre prakse s strani industrije ali oseb, katerim mladostniki že zaupajo.

Ko se oboje poklopi, se zgodi kar se je zgodilo včeraj in kar prikazuje slika. Sledijo nam. Pripravljeni so prisluhniti. Takrat je na nas, da sprejmemo odgovorno nalogo in zaupanje upravičimo.

Hvala prof. Rok Bavdek in SŠTS za izkazano zaupanje ter vsem dijakom, ker ste bili pripravljeni prisluhniti.

 

Mario Sambolec,
nutricionist MNU, ACA, PN1,
trener in predavatelj FZS
mario@feel-good.si