Zdrava prehrana in telesna aktivnost (gibanje) sta pomembna. Današnja mladina zanemarja oboje.
Tu se praviloma strinjamo. Zakaj je stanje takšno je druga debata. Pred časom sem predlagal nekaj možnih odgovorov na to vprašanje v članku z naslovom: Kaj je zdrava prehrana in kako je dati več na krožnik svojega otroka? Zapisal sem, da je starš je naš prvi in pogosto največji vzor. Večkrat to vidim, kot precej težko breme, ki se kljub temu zdi zanimivo orodje in bi ga uporabil v želji naučiti otroka koristnih navad. Ne nazadnje, gre za win-win. Najbolj natančen napovedovalec debelosti v odraslosti morda ni zgolj cuker, kruh, krompir, zjeban šolski sistem, ali konstantno visenje na tablicah in računalnikih, temveč debel foter (in/ali mama, kakor želite).

Naslednji na seznamu vzornikov so učitelji, trenerji in uspešneži na področjih, ki otroke zanimajo (športniki na primer). To ni vloga, ki bi jo verjetno lahko izbirali, ampak pride s poklicem.

Pogosto slišim mnenja, ki so sicer enotna, da je potrebno otroke izobraziti. Jim pokazati pot – načine, kako lahko poskrbijo zase, izbirajo bolje, so samostojnejši. Seveda. Kdo se pa s tem ne bi strinjal. Težava nastopi, ko je potrebno te lepo zveneče besede podpreti z dejanji. Koliko strokovnjakov dejansko stopi pred skupino učencev in se jim potrudi približati nekaj, do česar imajo splošen odpor? (Pre)malo …

Mladina je najtežje občinstvo. Lažje je predavati nekomu, ki te dobro plača, z veseljem posluša in naposled upošteva. Pomislite na vrt – najlažje je zalivati in obirati pridelek. Kdo bo šel pa na kolena, prijel za ašov, bi rekla moja mama (ašov = lopata), kopal po zemlji in sadil semena?

Če smo zares predani cilju mladino (pre)oblikovati v zdrave, čile posameznike z bolj zdravimi prehranskimi navadami in odnosom do telesa, storimo to z delom od znotraj, ne s površnimi besedami. Težaško in nehvaležno delo je, vendar nujno potrebno. To učitelji, ki pristopajo k svojemu delo z mero odgovornosti najbolje vedo, zato si zaslužijo spoštovanje in podporo. Ne moremo od njih pričakovati, da se ob vsem podučijo še o prehrani. Zato sem se pripravljen povezovati s šolami, kot smo to storili že večkrat, nazadnje v tem projektu Fitnes Zveze Slovenije in pomagati po svojih močeh.

Kako lahko sodelujemo? Se vključimo v katerega od izvenšolskih, družbeno koristnih programov? Ali enostavno prilagodimo lasten dom, kot bolj primeren ter spodbuden do zdravega življenjskega sloga. Nenazadnje, lažje je prilagoditi okolje, kot posameznika.

Mario Sambolec, dr. Feelgood, nutricionist PN1, ACA, trener in predavatelj FZS.
info@feel-good.si
#pozdravipameti