Odprto pismo gospodu Ruglju

V nedavni komumni na Siol.net se Samo Rugelj sprašuje »Koliko mesa je treba pojesti dnevno?«

Preden nadaljujemo, preberite njegovo mnenje in/ali si ustvarite svoje: https://siol.net/siol-plus/kolumne/koliko-mesa-je-treba-pojesti-dnevno-458996
Kaj me je pičilo napisati to pismo? Poglejte, dr. Rugelj je eden naših najbolj znanih in priznanih kolumnistov. Piše o različnih temah že dve desetletji in je nezanemarljiv gradnik javnega mnenja.

Prav slednje mi ni dalo miru. Prehrana je vendarle moje področje, ki ga cenim, negujem, čuvam in pazim. Sem prehranski agnostik, ne skrajnež. Ne navijam za nobeno prehransko »moštvo«, temveč znanost – kaj lahko v tem trenutku trdimo z najvišjo stopnjo gotovosti? Na katero stran se nagiba teža dokazov?

V zapisu gospoda Ruglja obstaja kopica nonšalantnih trditev, ki očitno temeljijo na osebnih (pristranskih) prepričanjih in so v določenih primerih celo povsem v nasprotju z obstoječimi dokazi.

Kot avtor sem večkrat pisal pod pritiskom medijev, nerealnih rokov in želje po vedno novih vsebinah, zato lahko razumem tovrsten stres. Pri kolumnistih najvišjega kova ta verjetno doseže tudi nevzdržne meje, zato ne sodim. Le sprašujem se komu naposled služijo takšni prispevki, ali vnašajo zgolj dodaten val v že tako razburkane prehranske vode?

Preberite več: Psevdoznanost.

1) Definirajmo meso.

Meso ni monolit.

Obstajajo bistvene razlike med različnimi vrstami mesa. Govorimo o svetlem (belem) ali temnem (rdečem) mesu? Je to govedina, meso drobnice, ali svinjina? Mogoče perutnina, divjačina, zajčje ali kunčje meso?

Nadalje, ali govorimo o kakovostnem mesu preverjenega porekla in dobre vzgoje (slovensko pašno govedo, na primer), ali industrijski reji v večjih obratih, z manj obzirnosti do živali? Obstajajo bistvene razlike med enim in drugim .

Nazadnje in pravzaprav najbolj pomembno:

Ločimo med mesom in mesnimi izdelki. Primerjati ti dve skupini je podobno, kot narisati enačaj med polnovrednimi žiti in bobi palčkami, ali svežim sadjem in slajenim jabolčnim sokom iz tetrapaka.

Verjetno se strinjamo, da učinki na zdravje ne bodo enaki, niti primerljivi.

Preberite več: 5 resnic o rdečem mesu.

2) Kmečka logika?

V prid brezmesni prehrani naj bi bila kmečka prehrana mame Rugelj.

Po pričevanju je t.i. kmečka prehrana sestavljena iz »mleka, jajc, močnika, žgancev, zelja, krompirja in fižola. Pa še kakšen jabolčni štrudelj je bil vmes. Preostalega je bilo bolj malo«.

Kasneje (v socializmu) je bilo po Rugljevi razlagi tako: »zajtrki bili ponavadi sestavljeni iz kruha z dodatki (maslo, med, marmelada), večerje pa iz mlečnih reči (mlečni gres, riž ali polenta). Meso je bilo še vedno drago, zato se ga skoraj ni ponujalo samostojno, torej kot zrezek, temveč bolj kot dodatek k prilogi ali pa manjši del neke jedi na žlico, od ričeta naprej. Salamo ali kaj podobnega je običajno dobil le za v sendvič, ko je šel na kakšen izlet ali v hribe, za kamor je bilo treba imeti dodatno hranilno energijo.«

Kdo opazi kaj v teh dveh izpovedih še manjka, poleg mesa?

Kebabi, bureki in pica štručke, čipsi, piškoti, tortice in čokoladice, TV večerje, instant kosila in sladkani kosmiči za zajtrk. Skratka, kombinacije predelane hrane, katere meso v določenih primerih predstavlja zgolj del, ne edino sestavino.

Verjetno se strinjamo, da je bila prehrana nekoč po marsikaterem standardu kvalitetnejša od sodobne. Na žalost je Samo Rugelj potegnil popolnoma napačne zaključke. Pomanjkanje mesa nima veliko opraviti s tem.

Kmečka prehrana je temeljila na nepredelanih in polnovrednih živilih, medtem, ko bistven delež sodobne prehrane tvorijo predelani in hranil osiromašeni izdelki. To je ključna razlika.

3) Je meso odgovorno za višek kalorij?

»Na svetu torej v povprečju, še posebej to velja za razviti svet, vsak dan pojemo preveč. V tem smislu se glasi tudi odgovor na naslovno vprašanje, koliko mesa je treba pojesti dnevno: manj.«

Uf, povsem mimo. Drži, da prebivalci razvitega sveta zaužijejo preveč kalorij (zaradi česar je debelost še vedno v porastu), ampak višek kalorij ne predstavlja meso.

Z višanjem standarda življenja smo prebivalci razvitega sveta začeli jesti več hrane (skupnih kalorij):

Količina zaužitega mesa je praktično nespremenjena že preko 30 let. Povečal se je predvsem delež zaužitih dodanih maščob in žit.

Kot vidimo v naslednjem grafu višek kalorij prihaja predvsem iz dodanih olj in žit. Torej glavnih dveh sestavin večine predelanih izdelkov.

Povišan vnos maščob v prehrani ni zaradi živalskih maščob.

Meso je primarno vir beljakovin in vsebuje relativno manj maščob. Čeprav so se živalske maščobe nekoč res uporabljale pri kuhanju (mast, loj, maslo, …), je uporaba v zadnjih nekaj desetletjih drastično upadla. Verjetno zaradi medijske gonje proti njim na podlagi neosnovanega povezovanja s holesterolom ter srčnožžilnimi boleznimi.

Preberite več: Maščobe in holesterol.

V nebo je poletela uporaba rastlinskih olj.

Če na koncu višek kalorij združimo v tortni diagram, dobimo spodnjo sliko:

Meso, celo ob izdatni pomoči jajc, prispeva pičle 4 % povečanja energijskega vnosa v zadnjih nekaj desetletjih. Spektakularnih 400 kalorij preko naših dnevnih potreb dodajo rastlinske maščobe in žita.

Odgovor na vprašanje koliko mesa pojesti je torej ODVISNO.

• Verjetno ne manj, če nekdo namesto mesa poje (še) več predelane hrane.
• Za mnoge toliko, kot do sedaj, če prehrano že sestavljajo pretežno cela živila in kakovostno, nepredelano meso.
• Morda celo več, če bo mesu uspelo izriniti prekomeren delež predelane hrane in to nadomestiti z več sadja, zelenjave, gomoljev, polnovrednih žit, mlečnih izdelkov, stročnic in oreščkov.

Gospod Rugelj in ostali vplivneži (na področju prehrane primem za ušesa tudi sebe), predlagam, da vsak strokovnjak piše o področju, ki ga objektivno obvlada in komunicira z javnostjo preko dejstev in ne prepričanj.

V nasprotnem lahko s svojimi mnenji le dodamo k zmedi in zgrešimo skupno tarčo, ki je verjetno podučiti ljudi ter jih spodbuditi h kritičnemu razmišljanju. Na tej osnovi se kot družba lažje izognemo medijskim senzacionalističnim puhlicam, če jih že ne uspemo povsem izbrisati.

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
Nenad Kojić
www.drfeelgood.si

Objavil | 2018-02-11T06:25:11+00:00 9, februar 2018|