Včeraj sem gledal oddajo Masterchef.

Prvič.

In morda zadnjič.

Kar sem videl je bilo dovolj, da sproži tok misli, ki ga delim v tem zapisu.

Takšne oddaje na eni strani spodbujajo kuhanje, kar se mi zdi odlično, a to počno na način “restavracizacije” domače kuhinje. Nekoč smo jedli zunaj nekajkrat na leto, izključno ob posebnih priložnostih, danes želimo vsak dan tak luksuz, tak okus in občutek ugodja.

Dolgo je tega kar sem napisal članek Dieta: Skuhaj si sam, v katerem predstavljam idejo, da bi bila večina nas zelo verjetno na boljšem, zdravstveno gledano, če bi več svojih obrokov pripravili sami in ne naročali v restavracijah ali pri ponudnikih ‘hitre’ prehrane. Zakaj?

Menil sem in do neke meje še vedno vztrajam pri tem, da bi bili sami bolj pozorni na izbrane sestavine in količino dodanih maščob ter sladkorja, kot so tisti, ki pripravljajo hrano za nas. Bodimo realni: večini restavracij je vseeno za to, kako izgledamo ali kakšnega zdravja smo. Najbolj važno jim je, da pridemo ponovno.

Meja do katere vztrajam pri tem prepričanju se je po ogledu te oddaje premaknila. Opazil sem namreč kako lahko pluse začetne ideje – spodbujanje kuhanja – povozijo minusi, ki sem jih prejle pripisal restavracijam: okus, okus in še enkrat okus, ki se ga primarno dosega z dodajanjem maščob, sladkorjev in s tem odvečne energije (kalorij) na nešteto različnih načinov.

Kuhinja v kateri je vse ocvrto, skopano v maslu, prelito z oljem in polno smetane, bo seveda zelo ‘bogatega’ okusa, a bogata bo tudi s kalorijami, katere v razvitih državah v vedno večjem številu marljivo skladiščimo preko mere, ki je za naše zdravje še varna.

“Zakaj ne naredijo zdrave kuharske oddaje”?

Ali rečeno drugače: Zakaj tovrstne oddaje ne posvetijo več ali sploh kakšne pozornosti zdravju?

Ker ne upajo.

To lahko zaključim po nedavni izkušnji z ustvarjalci slovenskega Masterchefa za otroke, ki se trenutno vrti ne eni naših komercialnih televizij.

Kdor me pozna ve, kako zavzet sem pri ozaveščanju otrok in mladine o primernem odnosu do prehrane in gibanja. S tem namenom sem gostoval kot predavatelj na več kot petindvajsetih osnovnih in srednjih šolah, gimnazijah, tudi na Fakulteti za Šport in pri mnogih športnih klubih po Sloveniji. Ko sem bil povabljen na razgovor za sodelovanje pri kuharski oddaji za otroke sem pomislil: no, tu pa lahko res naredimo spremembo! Navdušimo otroke nad ustvarjanjem, kuhanjem, spodbudimo jih h kritičnemu razmišljanju in jim pokažimo kako se da združiti okuse njihovih najljubših jedi s tem, kar znanost opredeljuje kot ključne sestavine zdrave prehrane.

Naletel sem na: “To ni nekaj kar bi ljudje gledali”. Ali pa sem samo jaz preveč grd pred kamero in so mi to na tak način sporočili med vrsticami. Glede na to, da me niso zamenjali z bolj privlačno nutricionistko, predvidevam, da je šlo res za kapitulacijo pod pritiskom gledanosti.

Ironično se mi zdi, da se venomer pritožujemo nad tem, da po televiziji manjka izobraževalnih vsebin, ki bi bile predstavljene na poljuden, uporaben in razumljiv način. A ko imamo možnost to storiti, stisnemo rep med noge. “Tega ne bodo gledali”, pravijo. Kako veste, če jim (nam, gledalcem) nihče ne ponudi alternative?

Dovolite mi, da “odfilozofiram” še malo dlje. Vse tja do samega pojma zdrave prehrane. Tudi če bi nekdo že imel jajca posneti zdravo kuharsko oddajo, kako naj se tega loti. Še nacionalki, od katere bi pričakovali, da ima najboljši filter bulšita, prepogosto uidejo zavajajoče, pristranske in docela zgrešene prehranske trditve, ki so povsem izvzete iz konteksta.

Morda nekoč …

Predstavljam si, da bi avtor hipotetične kuharske oddaje s poudarkom na pripravi obrokov #pozdravipameti naletel na podoben izziv: kako sploh odgovoriti na vprašanje “kaj je zdrava prehrana” v današnjem svetu, kjer ima prehrana tesnejšo vez z vero, mnenji in prepričanji, kot z znanostjo, kamor v osnovi pripada? Zdrava prehrana je v predstavah mnogih veganska ali vegetarijanska prehrana, ali povsem nasprotno prehrana LCHF (z malo ali povsem brez ogljikovih hidratov). Nekateri mislijo, da je zdravje prehrane odvisno od prisotnosti nekih ‘posebnih’ živil in odsotnosti drugih, kao ‘škodljivih’. Taborov je še mnogo, a izpostavljeni so morda najštevilčnejši in najglasnejši. Bojim se, da bi tudi takšna oddaja padla pod vpliv dogme in zagovarjala osebna stališča, potrošniške interese in ne zaključkov znanosti.

Navijam za junaka, ki se nekoč odloči preusmeriti tok s prehrano povezanih vsebin na naši televiziji. Če bo imel emblem obljubim, da ga bom nosil na svoji majici v znak podpore. Še več. Pripravljen sem sodelovati z njim ali z njo s ciljem širitve resničnega znanja #pozdravipameti, ki o prehrani:

  • uči vključujoče, ne izključujoče,
  • poziva k strpnosti in razumevanju drugačnosti,
  • temelji na znanosti, ne mnenjih in prepričanjih,
  • se izogiba skrajnih pristopov v razmišljanju in praksi,
  • spodbuja pozitiven odnos do prehranjevanja in samopodobe,
  • se zaveda vloge prehrane v širšem kontekstu zdravega življenjskega sloga in ji ne pripisuje nikakršnih “zdravilnih” sposobnosti.

Hvala za čas, ki ste ga namenili za to objavo in podporo s komentarjem, delitvijo ali kritiko.

Vse dobro vam želim. Vse kar je za vas najbolj Feelgood 🙂

Mario Sambolec,
osebno trenerstvo in prehransko svetovanje #pozdravipameti
www.feel-good.si
mario@feel.good.si