Najlažje je biti pameten. Vseved in nikoli v zmoti.

Potrebe ega se včasih zdijo tako velike, da marsikomu že pomislek priznati napako zmrazi izraz na obrazu, kot zimska temperatura šipo avtomobila.

Tudi sam sem bil takšen – pametnjakovič – glasen, prepričljiv in prepirljiv, ko sem bil izzvan v osebnih prepričanjih. To si dovolim odpisati pod mladost, neizkušenost, vihravost, včasih preprosto norost.

Leta te bojda omehčajo, pravi sestra. Poglejmo, ali je ta prispevek, v katerem priznavam pretekle napake in izpostavim nauke, prvi korak v smer (poklicnega) odraščanja.

1. Med nami obstajajo superjunaki, vendar nisem med njimi.

Poznate koga, za katerega se zdi, da lahko vse, vsakič in bo tako zlahka za vedno? Jaz tudi. Ampak pozor, to je včasih optična “varka”, zato iz prejšnjega stavka poudarjam “se zdi”.

Sem želel biti junak po imenu dr. Feelgood, s prav posebno močjo – da bi imel vse posebne moči na svetu. Tudi tiste, ki jih pravzaprav ne rabi zgolj zato, da se lahko z njimi pohvali drugim namišljenim superjunaškim prijateljem.

Izkazalo se je, da je tudi navadni Mario (Clark Kent) brez svetlečega ogrinjala lahko prav zabaven “supermož” in včasih celo dobra družba. Najprej sebi, nato drugim. Future Lois Lane, watch out!

2. Cuker ni strup, ne droga.

V preteklosti sem ta sladek kristal morda prevečkrat pribil na križ. Brez razumevanja. Preprosto zato, ker je pač cuker in vsi “vemo”, da ta ni “zdrav”.

Recimo, da je cuker oseba. Tašča, na primer.

Status, ki je generalno na slabem glasu, vseeno pa bomo za gospo našli pohvalo, ko bo treba popaziti na otroke, pripraviti rojstnodnevno torto, čuvati hišnega ljubljenčka ali zaliti rože, ko gremo na dopust.

V ekstremnem primeru, če se tašča preseli k nam za vselej, se komu utegne zmešati.

Podobno je s cukrom: sam po sebi je prijetno sladek, ko ga obiščemo sem ter tja, se z njim podružimo ter poveselimo. Vendar, ko ta enkrat najde dom v prav vsakem obroku se pogosto vključi alarm.

Preberite več: Za vse je kriv cuker.

Poznam izrek: “svakog gosta, dva dana dosta”. Oziroma 20 odstotkov časa, kot razlaga naslednja točka.

3. Pravilo 80/20 lahko postane 20/80.

Morda ste slišali za Paretovo pravilo, ki pravi, da 20 odstotkov vloženega dela povzroči 80 odstotkov uspeha. Preneseno v svet prehrane bi to pomenilo, da jejmo 80 odstotkov časa skladno s svojimi cilji in se ne (pre)obremenjujmo s preostalo manjšino.

Zveni smiselno. Je tudi učinkovito in več ni nujno bolje, vsaj po moji izkušnji sodeč. Lovljenje popolnosti se je izkazalo kot kontraproduktivno in je občutno poslabšalo moje zdravje.

Popolnost je iluzija. Doslednost je resnična popolnost.

Preberite več: Dovolj dobro = popolno.

paretto

Dosledno početi prave reči, jesti zase pravo hrano in se naučiti uživati v preostalih 20 odstotkih – jih celo namenoma poiskati – to je naloga zame v novem letu.

4. Meja med genialnostjo in norostjo je prav zares tanka.

Pravijo, da je znanje moč, pa se nekako ne strinjam v celoti. Prava moč se mi vedno bolj zdi razumevanje – kaj znanje za nekoga pomeni, kako mu lahko pomaga, spremeni nekaj na bolje in ne le prikimavanje v potrditev.

Biti imenovan kot “leksikon prehrane” je že fino, ampak komu kot tak koristim, če se na meni nabira prah na odmaknjeni polici v dnevni sobi? Z drugimi besedami: samotno in neuporabno se počutiš, če si »genij« le zase in “norec” za vse ostale.

5. Luksuz pomeni jesti luk (čebulo) in ob tem točiti solze …

… ter v življenju početi zgolj tisto, kar te resnično veseli.

Tako razsvetljensko zveni to navodilo, v smislu: “če te ne veseli, tega ne počni”, vendar je za mnoge prej bajka, kot dosegljiva realnost.

Meni je prišlo prav, ne glede. Spoznanje, da lahko odvržem sidra, ki me vlečejo k tlom je bilo zame eno pomembnejših v preteklem letu. Kljub osebni katarzi mi to ne daje pravice ocenjevati drugih, ali postaviti sebe niti za centimeter višje. Ko imaš otroke, družino, … svoje življenje, lahko določaš, kaj zmoreš in česar ne. Katera sidra lahko odvržeš in katera gredo s teboj v dobrem in slabem.

Pozor Mario, pred tvojimi »čebulami« (odločitvami) zaradi katerih najbližji točijo solze.

6. Bolje, da se družim solo, kot soliram v družbi.

Iskanje družbeno – socialne sprejetosti je dvorezen meč. Posebej za “introvertiranca”, kot sem jaz. Želja biti “sprejet”, biti priljubljen in želen je kot par čevljev, ki izgledajo takoooo mamljivo skozi steklo nakupovalne galerije. Ko jih obuješ in se z njimi sprehodiš en krog po mestu, ugotoviš, da te žulijo in bi pravzaprav raje nazaj svoj stari uhojeni par.

Biti odprt, priljubljen in vselej nasmejan je čisto ok, če si tak po naravi. Verjetno ti bodo zato odklenjena mnoga vrata v življenju. Ampak, tudi nad »samotarji« z nižjo stopnjo družabne tolerance ni potrebno vihati nosu. Smo sposobni marsičesa in »svijetlimo« (svetimo), kot pravi Gibonni v svoji pesmi, vendar z malo drugačnim odtenkom.

7. Česar ne razumem(o) se še vedno bojim(o) ali izogibam(o).

  • “Čudakov”, kot sem se opisal pod prejšnjo točko.
  • Ljudi s takšnimi ali drugačnimi prepričanji.
  • Določenih živil oziroma prehranskih pristopov.
  • Vseh, ki se štopajo na Šmarno, poslušajo tuc-tuc muziko, zmrzujejo pred kafičem na -20 zaradi čika, ne jedo po šesti uri popoldne ali samo po šesti uri popoldne, tistih, ki po Facebooku sprašujejo ali te zanima “dodaten zaslužek”, … (vstavite nadlogo po izbiri).

Nisem izjema. Na primer, še vedno vsako jutro popenim, ko v (enosobnem) stanovanju pod menoj začne lajati, cviliti, ali kakor koli se že oglaša 6 psov, velikih, kot obesek za ključe. Zato se izogibam … ampak vsakič manj. Prejšnji teden sem lastnici celo pozdravil in osemčlanski družini pridržal vrata. Napredujem! Do naslednjega leta jih morda celo povabim na večerjo, kdo ve.

8. Iz nič, ni nič, še vedno.

Starejša gospa s skoraj tričetrt stoletja življenjskih izkušenj, med katerimi je tudi slabih četrt mojega nerazumevanja, je vztrajno trdila – sine, iz nič ni nič.

Kdo te bo pa poslušal, ko venomer trobiš eno in isto, sem si mislil nekoč. Nisem razumel, da ima lahko tako preprosto in do točke neumnosti očitno vodilo, kakršno koli uporabno vrednost. Dokler si tudi sam nisem nabral za vzorec tistih izkušenj, ki so mamo izučile bolje kot vsakršna šola. Danes je izrek moj vodilni moto(r).success

9. Izkušnja je kot prst.

Lahko rodovitna, če jo primerno posadiš, ali zgolj posušena, neuporabna zemlja, če njeno vrednost vsakič znova spregledaš.

Po tej prsti tacamo vsak dan – izkušnje so povsod in vedno na voljo, če jih želimo sprejeti, jim prisluhniti in za njih primerno poskrbeti. Lahko pa se na njih tudi poščijemo, kot to radi storimo in počakamo, da ovenijo v pozabo. Vsaj tiste, neprijetne, iz katerih praviloma vzklije največji uspeh.

10. Gibanje je najcenejši glukozamin.

Verjetno nisem edini, ki ima težavo ali dve s sklepi. Križ je pogosto na udaru, kolena, kolki, gležnji, … moja šibka točka so ramena. Njihovo škripanje, mravljinčenje, preskakovanje in pikanje, je včasih pretirana nadloga in poskušal sem to utišati z vsemi žavbami, o katerih je dobro pisalo v strokovni literaturi.

Glukozamin na žlico, hondritin, metilsulfonil metan (MSM), vsi možni vitamini od D3 do K2, ekstra doze omega 3, najdražji kurkumin na svetu in še kaj. Ne pravim, da je vse našteto brez veze in neuporabno – celo nasprotno – nekatera dopolnila so se izkazala kot presenetljivo učinkovita.

Najbolj učinkovita od vseh, tudi najcenejša, pa je brez primere telesna vadba – gibanje – vstati s tistega stola ali kavča, ki z magnetom privlači našo rit in opraviti nekaj vaj za problematičen sklep (del telesa).

Ni potrebno veliko. Nekaj minut se je izkazalo povsem dovolj, v ločenih odmerkih, 2-3 x dnevno.

Preberite več: 4 etape do Feelgood vadbe.

11. Nisem krava.

Ne glede, kaj pravijo pretežno rastlinojedi in kolikor koli simpatično zveni navodilo: »jej več zelenjave«, se to zame ni obneslo najbolje. Presenetljivo, ampak očitno je tudi s solato možno pretirati.

Kdo mi je kriv. Saj bi si lahko kupil tisti čarobni “juicer” za ceno dveh maminih pokojnin in utekočinil dve kili zelenjave dnevno, namesto prežvečil (ker smo ljudje po naravi izključno rastlinojedi in tako to počno nam sorodne živali – s supermikserji).

Jok brate. Nimam želodca iz štirih komor, kot krava ali sem na tem svetu zato, da bi se cele dneve pasel.

Tako pa se zgodi, ko misliš, da maščob ne smeš preveč, stročnice niso »Paleo«, so žita od hudiča (ne v pozitivnem smislu), krompir lahko samo po treningu in z beljakovinami bognedaj pretiravat. Ostane ti pust košček mesa, skrit v korito sveže zelenjave, z žličko oljčnega olja povrh, ravno toliko, da je nekje notri, čeprav ga niti ne okusiš.

Skratka, ješ kot anoreksična ruska gimnastičarka, čeprav si visok skoraj 2 metra, težak za njihovo celotno reprezentanco in treniraš dvakrat dnevno. Juhu, recept za katastrofo je tu.

Preberite več: Kako postaneš prehranski skrajnež?

12. Nisem eskim.

Eskimi so super zdravi na dieti iz mesa in kitove masti.

Res je.

Kitavanci ter prebivalci atola Tokolau tudi, na krompirjevi dieti.

Lekcija: oče je imel ves čas prav – najbolj zdrava je »meso in krompir« dieta. Zmernost draga vrlina, zakaj si me zapustila? Preberi več: Najbolj neuporabni prehranski nasveti.

Izogibati se določeni skupini živil ali hrani, izključno zato, ker ni bila na meniju naših prednikov ali simpatičnih dolgo-živečih ljudstev, s katerimi se želimo istovetiti, je podobno nesmiselno, kot bi bilo iz enakih razlogov izogibati se vožnji s kolesom, ali usnjenim čevljem, na primer.

Jaz sem jaz, eden in edini, z značilnimi koreninami, zanimivo zgodovino in svojevrstnim življenjskim slogom. Kot za vsakogar, tudi zame obstaja najboljša dieta. Najbolj primerno razmerje makrohranil in živila iz katerih bom praviloma črpal največ energije ter zdravja. Ko sem zavrnil tuja očala se mi je začelo svitati kako je ta pravzaprav videti.

Preberite več: Manevriranje med resnicami in lažmi pri prehrani.

13. Kalorije so zakon, ki ga radi kršimo.

Kot stop znak v prometu, ki je po pravilih natančno določen, ne glede na naša mnenja ali interpretacije.

Moj poskus razvrednotenja kalorij je temeljil na predpostavki, da lahko ješ »več«, če izbiraš »prave« reči oz. se izogibaš »napačnim«. V prevodu: jej manj cukra in (predelanih) OH, ter več M, pa lahko ješ kolikor želiš in boš shujšal(a).

Preberite več:
Skupne lastnosti uspešnih diet.
– Kako se zrediti brez predelane hrane ali sladkorja?

Malo morgen.

No, ideja se morda celo prime, če jo obrnemo na glavo: če ješ manj junka in posledično več naravne hrane, boš verjetno prej in dlje sit – zaradi česar užiješ manj kalorij – zato shujšaš.

Smiselno?

Preberite več: Dieta po Feelgood občutku.

Količina hrane (kalorij) in njeno razmerje (B/M/OH) na koncu dneva, tedna oz. določenega časovnega obdobja, se izpostavi kot najbolj pomembna priča o telesni teži. Dokler večino prehrane posameznika (recimo 80 %) sestavljajo naravna, minimalno predelana živila, v primernih količinah, potlej še tako pregrešen junk ne bo več kot navaden prdec.

Če sem komur koli kadarkoli rekel, da česa »ne sme« jesti (na kar ni bil alergičen ali netoleranten), se iskreno opravičujem.

Preberite več:
Kaj so kalorije?
– Abeceda hujšanja.

14. Nič narobe, če greš laufat, sem ter tja …

… kar tako, za gušt in zelo verjetno ti ne bodo odpadla kolena, ali se trdo prigarane mišice pretvorile v špeh.

Podobno lahko predvidim, da ne bom postal narezan kot britvica, če bom od jutri dalje le še utrgano šprintal.

Tudi v pol mitološkega junaka se ne pretvorim, če se vpišem v Vigorja in zamenjam vse fitnes aparature za Crossfit WOD-e.

Drugi dve trditvi sta za mnoge očitni, jasni in nesporni, s prvo pa imamo še vedno težave. »Kardio« trening, kot imenujemo skupino dlje časa trajajočih aktivnosti v kateri najdemo tek, hojo (navkreber), eliptik, plavanje, ipd., postaja kot nekakšen »kruh«, če lahko uporabim takšno primerjavo – nekoč »vsakdanji«, danes »greh«, ki redi in »strup«, ki škodi.

Ok, še vedno velja: če ima nekdo dvoštevilčno kilogramov preveč in skupaj vsega 5 delujočih mišic, ki ga držijo pokonci, ne tek, ne večina prednastavljenih, ne-individualiziranih aktivnosti verjetno ne koristi. Vsaj v začetku ne. Nasprotno, za primer aktivnega posameznika, ki ima več pretečenih kilometrov, kot avto prevoženih, me ne skrbi za tista dva jogginga tedensko, ki ju opravi na trim stezi.

Vadba za moč je super-pomembna. Preluftati svojo mašino s kakšnim intervalnim treningom koristi za srce in pljuča. Kardio z nižjo intenzivnostjo pa pomaga obdržati ugodno (hormonsko) razmerje stresnih aktivnosti – bildanje, šprintanje, »kuča poso« in podobno – napram pomirjujočim: meditacija, sprehod, branje, savna, … in za marsikoga spada sem tudi tek v naravi. Zame se je izkazal kot presenetljivo blagodejen že sprehod mimo Črnuških vrtičkov. In boks.

Preberite več:
4 etape do Feelgood vadbe.
Kaj počnemo narobe pri treningu?

15. Fitnes naj bi življenje obogatil, ne obsedel.

Neke vrste pravilo 80/20, ampak za »fitnes džankije«.

Bila je nedelja in nisem treniral. Svet se ni ustavil, naslednje jutro se nisem prebudil kot bucko, čeprav si nisem zaslužil svojih ogljikovih hidratov prejšnji dan in še vedno sem zmogel v drugo nadstropje brez dvigala.

Preberite več: Kako preživeti brez treninga.

Nadzor nad kalorijami, makrohranili in dober plan treninga so trije ključni dejavniki, če želiš shujšati, izgubiti maščobo, pridobiti nekaj kvalitetnih kilogramov mišic ali ohranjati red nad trenutno formo.

To pa ni vse kar šteje. Ko zaradi fitnes ciljev porušiš prioritetni stolpec, potem te bo šele zredilo. Postopoma se bo razlezla tvoja slaba vest in telo bo shiralo v vitamine »za dušo« – teh ne označujemo s črkami abecede, temveč s toplino, ki jo nudi nepreračunljivo, iskreno veselje v krogu družine: male radosti, kot je kos torte za nečakov rojstni dan ali kozarec vina in velik časopisni tulec kostanja na sprehodu z mamo po novoletno okrašeni Ljubljani.

Tudi to je svojevrsten trening – naučiti se sprostiti. Ne razumeti se zgolj kot stroj za kurjenje kalorij, marveč človeško bitje, ki je neprogramirano, včasih neracionalno, drzno, ravno prav poredno in zna v pravem trenutku reči tudi »ko’ ga je*e«.

Sorodne vsebine:

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
info@feel-good.si