2017 je bilo zame, kot bombonjera za Forresta Gumpa v istoimenskem filmu – polno presenečenj, tudi različnih »okusov«. Različni okusi so bila spoznanja v tej primerjavi, ki jih delim v naslednjih točkah.


1. Če želiš kar koli spremeniti, moraš to najprej razumeti.

Različni smo si. Eni prisegamo na strukturo in jo enačimo s svobodo. Drugim tak režim poreže krila in jih utesni. Verjetno velja za različna področja, ne le za prehrano in telesno aktivnost, da bomo najuspešnejši takrat, kot bomo v skladu z lastnimi karakternimi značilnostmi.

V poplavi informacij, ki so tangentne z našimi področji interesa se lahko hitro izgubimo, če ne vemo kje stojimo. Kdo smo? Kaj nam ustreza? Kako najbolje funkcioniramo?

Če se želite spremeniti, se najprej spoznajte, da boste lahko postavili svoja pravila igre, ne igrali po tujih.

Morda lahko pomaga, če prepoznamo značilnosti lastnega nevrološkega profila. Preberite več: Nevrološki profil

Modra in vijolična sta moji barvi. Stres me drži v primežu, kot mačka mladiča. Prevečkrat padem v znanstveno-fantastični triler s pridihom grozljive dramatične komedije, ki se neprestano odvija v moji glavi. Želim pogosteje ugasniti ta figurativen tv. Ali vsaj preklopiti v živo sliko.

2. Nisem dober v tem, da nisem dober v tistem, v čemer si želim biti dober.

Vam dam sekundo, da preberete še enkrat.

Poglejte, kupiš naslonjač v Ikei in poleg dobiš navodila, kako ga sestaviti.

Želiš uspeti v poslu? Obstaja cel kup skupnih imenovalcev, katerim lahko slediš in zelo verjetno boš na pravi poti.

Kako postaneš dober v nečem, česar ne poznaš, ne razumeš in je abstraktno vsaj toliko, kolikor – uf, ne maram te besede – naključno?

Zadel sem 30 in uvidel, da moji prioriteti nista več samo denar in denar. Ko me je streslo v zdravje sem izbrisal himno »ne može nam niko ništa« iz svoje playliste. Postal sem bolj previden. Bolj premišljen in (še) bolj zadržan.

Poleg denarja (poslovnega uspeha, z nadpomenko) sta postala enakovredni prioriteti zdravje in družina.

Zanimivo, ne samo družina v kateri sem širši član, temveč tista, katero bi ustvaril. Slednja se mi vse pogosteje prikrade v tavajoče misli in to me nervira. Ker svoje družine ne morem »sestaviti«, kot naslonjača iz Ikee, ali se je »naučiti«. Mora se »zgoditi«. Torej, je izven moje kontrole. Sovražim to. Zgodnja kriza srednjih let, mogoče?

»If you want to understand love, you first have to understand yourself. And if you want to understand yourself, you have to know that the world is not the way you see it. Each creature only recognizes its own reality … the more intelligent a being is, the more unrealistic are its cherished worlds. You think you can see, but in fact you’re only looking at things. You think that you know something, but in fact you’re only thinking.« [psi] by Eros.

3. Obstajajo zakoni in pravila. Prve spoštuj, druga prilagodi.

• Plačaš davke. Sicer te strpajo v čuzo razen, če si velika, ali neka fina riba.
• Ješ več, kot pokuriš in zredil se boš. Ne glede kako si velik ali fin(a). Kalorijsko ravnovesje še vedno ostaja zakon, ne glede kako močno bi želeli drugače.
• Sedma božja zapoved, na primer. Ne kradi. Ali v širšem pomenu: ne hodi proti uspehu po trhli in gnili poti, kajti prej ali slej te ljudje spregledajo, izobčijo in ožigosajo, kot se za smrad spodobi.

Zgornji trije so primeri splošnih zakonov. Pravila so drugačna. Ne tako črno-bela. Potegnejo malo na sivo:

• Stojiš na semaforju. Na pasu, ki zavija izključno levo in ne daš žmigavca. Zakaj? Ker greš itak lahko samo levo! Ne moreš desno, ne naravnost, ker je pas samo za levo (to sem že rekel, a ne?).
• Prideš na banko v času, ko ni notri nikogar. Pred teboj je postavljen nekakšen labirint, kot na letališčih ali v Koloseju, saj veste. Ne greš po tej poti, ampak direktno do šalterja.
• Cesta je prazna. Avtomobila ni na spregled ne z leve, ne z desne. Semafor za pešce kaže rdečega strička. Jaz grem čez, vi kakor želite.

4. Zabušavaj, ampak po svoje.

Ne znam zabušavati po klasični definiciji, ki vključuje zapravljanje časa. Moji možgani so nekakšen perpetuum mobile druge vrste – stroj, ki deluje neskončno dolgo in ob tem (upam) opravlja še kako koristno delo.

Slednje me je ustavilo. Pomislil sem namreč na enega najljubših citatov, ki sem ga celo izpostavil na ohranjevalnik zaslona, da bi ja ostajal v ospredju moje zavesti.

»All men’s miseries derive from not being able to sit in a quiet room alone«, Blaise Pascal. Človeška nesreča in nezadovoljstvo izhajata iz naše nesposobnosti sedeti v miru. Sami in v tišini.

Zabušavanja ne razumem kot brezciljno prokrastiniranje pod pretvezo, da moraš kdaj pa kdaj delat’ tudi nič. Tega ne znam. Nočem, bolje rečeno. Učim se zabušavati »po svoje«.

Gre za opredelitev s katero delegiram čas med prioritetami, ki sem jih naštel pod točko 2.

Čas se v moji interpretaciji ne more kar izgubiti v nič. Lahko se le pretvori, kot energija.

Tako si rečem, da posvečam energijo poslu, družini ali zdravju. Početi klasično »nič« bi tako spadalo pod (čustveno) zdravje, recimo.

5. Upoštevaj kitete.

Kitete simbolizira pot, ki jo moram prehoditi do mojega idola – tistega Maria, ki je (in bo vedno) 5 let pred menoj. Opominja me, da napredek zahteva žrtve in ne mara egoizma. Zanašanje (zgolj) nase je že ok in razumljiva prvinska varovalka z namenom samoohranitve, ampak ne vedno.

Spomnim se svojega otroštva na Fužinah in časa, ko je imel naš mali Saba televizor dva kanala. Čez dan je predvajal Pink TV, zvečer zagorske tamburaše na HRT2. Verjetno nikoli ne pozabim hita Halida Bešlića: Zajedno smo jači, ki se je dodobra razplamtel kmalu po mojem rojstvu. No, to je zame kitete:

1. Razvijaj svojo genialnost.
2. Dvigni sidra, ki te tiščijo k tlom, ravno dovolj, da nemoteno pluješ.
3. Poslušaj kaj pravi Halid – zajedno smo jači. Zato se obkroži z ljudmi, ki so genialni tam, kjer ti nisi in jim zaupaj.

6. Bodi anteambulo.

Kot anteambulo je bil v času rimljanov oklican tisti, ki je hodil na pročelju in česal pot za svoje sledilce.

Zdi se mi, da živimo v družbi, ki ima v splošnem težave z upravičenostjo oz. miselnostjo: kaj imam jaz od tega? Najprej mi daj, potem bom (mogoče) naredil.

Te miselnosti sem kriv tudi sam, saj sem bil vzgojen izrazito skromno, v okolju, kjer se je spodbujalo poskrbeti »najprej zase in nato še za svoj žep«, je govoril oče. Premislil sem si. Ampak, veste kako gre:

Misli → besede → dejanja → misli, …

Očitno prestopam na drugo stopničko, če že odkrito govorim o tem. Verjetno ne obstaja nesebično dobro delo in ta točka je očiten dokaz. Ryan Holiday je v svoji knjigi Ego is the enemy napisal nekaj v smislu:

»By clearing the path for others you will eventually clear the path for yourself«.

Vam povem v naslednjem letu, kako se je ta točka obnesla pri meni.

7. Nikoli (več) ne izgubim. Zmagam, ali se izučim.

Če bi lahko ponovno. Če bi bilo drugače. Če bi vedel, kar vem danes. Če bi baba imela muda, bi bila deda ali, kot je rekel Čuko, moj prijatelj iz otroštva: “Če” še nikol’ ni zajca ujel.

Razmišljanje o preteklosti je oster nož. Uporabno orodje, če iz nje izvlečeš lekcije, ki te okrepijo, ali nevarno orožje s katerim se lahko uničiš, če se v preteklost preseliš in tam obtičiš.

Nikoli ne pozabim dela Vigor Life podcasta, v katerem Luka Hočevar razlaga o strategiji:
• Learn: Izuči se.
• Apply: Uporabi informacijo.
• Reflect: Oceni, kam te je pripeljala.
• Course-correct: Pot ustrezno prilagodi.

Preberite več: Journey back to my wild side.

“Yesterday is gone. Tomorrow has not yet come. We have only today. Let us begin.” Mother Teresa.

8. Razmišljaj vključujoče, ne izključujoče.

V naravi obstaja zakon, ki si osnovno matematiko razlaga po svoje in sešteva 1 + 1 kot več, kakor 2.

Imenuje se učinek roba (edge effect, ang.) in govori o stičiščnih površinah dveh (ali več) različnih ekosistemov. Pomislite na mesto, kjer se srečajo gozd, zelenica in močvirje. Po teoriji sodeč se takšni predeli narave ločijo po najbogatejši biološki raznolikosti. To pomeni, da bi tam našli boljše pogoje za življenje marsikatere živali, ali rastline, ki se v izoliranih predelih ne pojavljajo pogosto, če sploh.

Posebej pomembno se mi zdi na to opozoriti v času, ko smo tako zakopani vsak v “svojo zelenico”, “močvirje” ali “gozd” – v svojo dieto, način treninga ali razmišljanje, da nas ne premakne sila treh konj, kaj šele razumen argument.

Znanje raste eksponentno, ko ga nadgrajuješ z upoštevanjem mnenj in vidikov drugih.

“Everyone you will ever meet knows something you don’t.” Bill Nye.

9. Strast < smisel

Navdihujoče je opazovati strastno osebo, ko govori o svojem področju interesa – o ciljih, aspiracijah, … oči se lesketajo in zgodba je polna zanimivih in na prvo žogo izdelanih podrobnosti.

Jaz sem takšna oseba, na primer. Do pikice natančno in nadvse energično znam razložiti kaj vse Feelgood (naš brend) bo, kdaj, kako, zakaj, s kom, kje, … fajn, a ne? Tip ‘ma vse pošlihtan’.

Ne. Tip je seronja.

Strast je oblika miselne fantastike. Je mastrubacija – odklon od realnosti in samozadovoljevanje z idejami o uspehu.

Tip rabi smisel, ne strast.

Strast je divji mustang, smisel ukročen konj, ki ga lahko jezdiš in usmerjaš.

Ko zares veš, kam greš, si v dejanjih premišljen, ne ekstatičen. Pripravljen na uspeh, kot tudi neuspeh in slediš cilju, ki je večji od tebe.

“Great passions are maladies without hope”. Goethe.

10. Postani (še bolj) trdoživ.

Kaj narediš, ko te življenje pošteno naguzi?

Ko prebere tvoje načrte, ideje in plane, ter jih našutira mimo stativ v deseto vrsto stadiona, kot punter tisto jajčasto žogo pri ameriškem nogometu.

Večinoma se odzovemo na naslednje načine:

• Skrijemo se za svoj ego.

Tu sem kriv po dolgem in počez. Moja ego (ne, ni tiskarska napaka, le mislim si kako fino bi bilo, če bi bil moj ego ženska) se razjezi, ko ji ni prav. Postane zaščitniška in divja. Takrat bi se lahko skupaj borila proti kriminalu – sva nepremagljiva, kot postane moj nečak v akcijski playstation igrici, če vpiše goljufivo kodo za nesmrtnost.

Zveni zabavno, vem. Tudi je nekaj časa, dokler ne postane dolgčas. In noro, veste. Ne povejte ji, da tožim, ampak včasih se moje ego pošteno prestrašim. Spravi me v stanje popolnga odklona od družbe in pretvori v pesjana na samodestruktivni misiji. Najbližji pravijo, da postanem grob in hladen. Nadrkan, prosto rečeno. Kar ni very (feel)good.

• Racionaliziramo.

Na drugi strani je reakcija, ki je zame tako tuja, da nisem prepričan ali jo sploh znam dobro opisati. Saj poznate tisti »vse se zgodi z razlogom« idealizem, ki postane presneto moten vsakič, ko nek skrajnež razstreli avtobus, poln osnovnošolskih otrok, ali nekoga posilijo v smrdečem tunelu, kot Monico Belluci v filmu Irreversible.

• Otrpnemo.

Tretji točki pravim tudi paraliza. “Paralysis by analysis” je znana angleška fraza, ki pomeni (prekomerno) razmišljanje o vseh možnih vidikih določene situacije do te točke, da ostane zgolj pri teoriji, ki nikoli ne dočaka prakse.

Odkar sem prebral knjigo Erica Greitensa z naslovom Resillience; Hard-won wisdom for living a better life, vidim bistveno bolj jasno še eno možnost, ki je za mnoge obstajala ves čas. To je trdoživost.

Trdoživost razumem kot sposobnost pretvoriti svojo bolečino v biser. Nihče se ne more v nedogled izogibati bolečini, strahu ali trpljenju. To doleti vsakogar, prej, slej, tako ali drugače.

Trdoživost je kot plastelin – sposobnost, s katero lahko iz bolečine oblikujemo modrost, iz strahu pogum in iz trpljenja moč.

»Resillience is the virtue that enables people to move through hardship and become better. No one escapes pain, fear and suffering. Yet from pain can come wisdom, from fear can come courage, from suffering can come strength – if we have the virtue of resillience«. Eric Greitens, author of Resillience; Hard-won wisdom for living a better life.

Sorodne vsebine:

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
www.drfeelgood.si