Odkar imam otroke se na dopustu vedno znajdem v isti zagati.

Cela reč je videti tako: odpeljemo se v »vas na koncu sveta«, kjer si odmerimo svoj prostor v figovi senci in ustrezno markiramo svoj del plaže s kamenčki. Obkroženi smo z različnimi ljudmi – od takih »naše sorte« do takšnih, ki vedno pridejo na plažo, ko mi odhajamo z žgočega sonca in odidejo večerji naproti, ko se mi vračamo nazaj.

Še sreča! Si mislim … tako je »naš« del plaže s kamenčki večji in se prav veleposestniško lahko razširimo naokoli. A nekaj imamo le skupnega vsi, »mi« in »oni«. To je hrana. Mislim na vse silne malice in prigrizke za naše mladiče. Okoli te teme se vrti moja zagata. Vam razložim …

to-snack-or-not-to-snack

Ker že leta hodimo na isti kraj na morje, smo se spoprijateljili z nekaj družinami, ki imajo približno enako stare otroke in dneve na plaži preživljamo kar skupaj. Lepo nam je in otrokom tudi. Ko so v vodi in je cel žur in ko pridejo iz vode je zopet, žur … glodalsko-termitski žur, ker se morajo reveži, izčrpani od vodne zabave, čim prej okrepčati in zaščititi pred to grozno lakoto.

Lakota je nekaj za »necivilizirana« plemena Južne Amerike – da ne rečem lačne Afrike – in ni primerno stanje našega otoka. Lačni vendar ne morejo nič! Predvsem, tečni so (še čigavi, ali le moja dva?:) in zato vsaka skrbna mati poskrbi za ustrezno količino prigrizkov: bobi palčke, čips, smokiji, ribice, slane preste, … tiste, ki pa bi rade ponudile kaj bolj »zdravega« in »dietnega« pa praviloma izbirajo suho sadje, petit buerre kekse, ali kakšne polnozrnate pogruntavščine slajene zgolj s fruktozo. In še bi lahko naštevala …

Vse to ne bi bila nikakršna težava, če se otroci ne bi zbirali v črede in romali od torbe s prigrizki do torbe s prigrizki … dokler se ne zaletijo vame in moje prazne borše. Ups! Če bi šlo zgolj za moja dva, bi še lahko obdržala kontrolo, a kaj ko izpadem brez zaloge grickalic kot neka reva in v stiski, ki ji morajo druge mame hraniti otroka, medtem ko ona tako zanikrno odkimava in pravi: žal mi je, nič ne bo.

Zakaj nič? Ker smo ravno dobro vstali iz postelje, od zajtrka, pri katerem smo se solidno napokali pa je minila šele dobra ura. Po vsega pol ure igre – ko zanesljivo ne morejo biti lačni – se je že začel »roparski pohod«. Sem čudna, ali se mi zdi prav, da bi prvo rundo »kopalkanja« že morala nekako zdržali zgolj »na vodi« in da ni nič narobe, če jih ne pitam kot goske. Je dobro, da dovolim njuni prebavi opraviti z zajtrkom in ali ni lakota najboljši kuhar?

Seveda v opisu malo pretiravam. Ampak res malo. Da naši odraščajoči termiti silno radi pojedo ves junk na katerega nabašejo in jim hranilno vrednejše reči ne teknejo tako dobro, ni nikakršno pretiravanje. In da se starši po večini res trudimo ponuditi jim pravo hrano in smo pri tem mejno uspešni tudi ne. A pri tej »mejni uspešnosti« največji delež sloni na nas. Zakaj?  Ker jim ves čas molimo pod nos neko hrano. Poleg glavnih obrokov imajo še kopico prigrizkov, če le zaslutimo, da jim skuhan obrok ni ravno po godu (recimo zato ker ni skuhan v lončku na pike, ali je na okensko polico priletel vrabec, ali je sosedov pes zalajal ravno v napačnem trenutku, … ali, …ali, …) že pridno iščemo nadomestke. Če pomislim na svoje odraščanje in kako je bilo s temi izbirami pri nas? Hm … drug svet! Kar je bilo skuhano, je bilo treba pojesti in če mi ni teknilo, sem ostala lačna. Dandanes bi me ob takšnem ravnanju prijavili socialni službi zaradi zanemarjanja otrok. Ne vem kako je pri vas,  a meni kdaj tudi resnično zmanjka energije boriti še na »antijunk« fronti. Včasih je preprosto vsega preveč. A na dopustu je le nekaj manj vsakodnevnega stresa in zdrava pamet dobi priložnost 🙂

Tako je torej s temi prigrizki na plaži. Dopoldan jih ni, popoldan pa odvisno kdaj se odpravimo ven in ali smo morda pojedli malico pred odhodom. S tem, da mi je nerodno pred drugimi mamami, ker otrokom ničesar ne ponujam, sem opravila in ker imam (še vedno, hvalabogu) vpliv na moja odraščajoča sončka, jima pač razložim, da ponujenim prigrizkom kdaj lahko tudi vljudno rečeta ne. Zaenkrat pali – zdrava pamet na delu 🙂

dete

Sorodne vsebine:
Kaj je zdrava hrana za otroka?
Kako jedo vaši otroci?
Prehrana otrok.

 

Vesna Milenković, Feelgood coach
info@feel-good.si