Kaj jesti je bolj priljubljeno vprašanje, ko je govora o hrani in odgovore lahko najdemo dobesedno povsod. So ti na mestu ali ne, je druga zgodba …

Razmislimo o vseh možnih načinih, kako se danes hranimo. O naših navadah, ki so pogosto videti podobno nenaravne, kot večina zapakiranih živil na policah trgovin.

Kako izgleda jesti »naravno«?

Iskreno, nimam pojma. Lahko pa sklepam, da ne v avtu medtem, ko čakamo, da se prižge zelena luč ali na hitrico iz avtomata. S štirinajstimi različnimi kosi pribora tudi ne. In dvomim, da bi mi stara mama ob jedi dovolila gledati nove epizode The Handmaid’s tale ali karkoli se mi že zalušta v tistem trenutku (ne me obsojat’, tudi jaz sem žrtev tu 🙂

joyZakaj je to sploh pomembno?

Zato, ker je. Enostavno je. Verjemite mi, če ne verjamete 🙂 V strokovnih krogih ni več sporno, da stanje v katerem se nahajamo med jedjo (stres) močno vpliva na procesa prebave in presnove. Tudi pri skladiščenju užite hrane (v mišice za energijo ali v špeh za deževne dni) naj bi imelo prste vmes.

V študijah so večkrat pokazali, da tisti, ki jedo nezavedno in neodmerjeno (pred televizijo na primer) redno pojedo več, niso enako siti ter pogosto sploh nimajo pojma koliko (kalorij) so dejansko zmetali vase. Skratka, jedo dokler ne zmanjka, česarkoli že.

Za vse, ki se želijo zrediti hitro, kot je mogoče, bo tak recept možno celo pravi. V nasprotnem pa je morda vredno razmisliti tudi o tem kako jemo, ne le kaj.

Preberite več: Dieta po Feelgood občutku

Kako naj bi bilo najbolje jesti?

Predstavljam si, da odgovor na to ne bo za vse enak. Nekaterim morda ob jedi paše družba, drugim ne. Eni imamo radi pri kosilu mir in tišino, drugi glasbo. So tisti, ki jim obrok nekaj pomeni, tudi na čustveni ravni in drugi, za druge je hranjenje zgolj sredstvo preživetja. Ne glede na razlike, pa sem vseeno zbral nekaj osnovnih smernic z upoštevanjem katerih lahko osmislimo naš dnevni ritual, izboljšamo odnos s hrano in omilimo stres, ki je z njo povezan.

  1. Z zobmi.

Žvečimo. Stvarnik nam je dal zobe z razlogom.

V postopku žvečenja se sproščajo prebavni encimi, trebušni sokovi, … skratka: telo se uspe primerno pripraviti na sprejem hrane, ki sledi po našem grlu. S tem je povezan povratni mehanizem preko katerega razumemo koliko energije smo užili in kako siti naj bi bili po obroku. Če svoje kalorije “spijemo”, brez žvečenja, obstaja zelo velika možnost, da ne nasitijo tako, kot, če jih enako količino prežvečimo. Pomislite: kakšen zalogaj bi bil pojesti 4 jabolka v primerjavi, če taista jabolka zblendate v smuti?

  1. Z rokami.

Dobesedno. Ok, juhe in solate ne, ampak poskusite za spremembo prijeti špargelj v roke in ga pomočite v gvakamole, s kosom kruha pomažite jajčni rumenjak s krožnika, ali zagrabite piščančje bedro za kost in ga oglodajte kot takrat, ko vas nihče ne vidi.

Lahko se zgodi, da osebni stik s hrano zbudi v vas občutek radosti, veselja, .. pristnega zadovoljstva in morda izvabi celo nasmeh. Vse to da obroku poseben okus in svojevrsten, prvinski »šmek«.

  1. Zbrano in prisotno.

Tudi, če jeste burek na stojnici ali žrebička in krompirček s papirnatega krožnika na prepolnem Pogačarjevem trgu v času Odprte Kuh’ne. Nima veze. V vsaki situaciji se lahko pred prvim grižljajem pomirite, globoko vdihnete, v mislih izrečete ljubo afirmacijo, se zahvalite ali, če ne verjamete v takšne čira-čare, svoj obrok nekaj sekund le opazujte, se z njim spogledujte, dokler vas ne premami do točke, ko se mu več ne morete upreti.

Nato uživajte v vsakem grižljaju kot bi bil zadnji poljub vašega partnerja. Poskusite začutiti okus … katere so sestavine … kaj vam je posebej všeč in kaj ne. Morda malenkosti, ki obrok vendar začinijo z izkušnjo – doživetjem, ki si ga zapomnite – kot si prej zapomnimo dober (ali ponesrečen) seks, tiste žalostne poskuse samozadovoljevanja pa nekako prej pozabimo, ne glede na trenuten užitek.

  1. Vsaj 15 minut.

Kot seks 🙂 Hec … ta točka povezuje vse prejšnje. Če obrok le zlijem ali zbašem vase, se mu ne posvetim in nimam z njim nikakršnega stika, bo zelo verjetno odšel hitro v pozabo, še hitreje pa utegne za njim ponovno priti lakota.

Ne glede kaj jeste, naj traja 15 minut. Če zaključite prej, le obsedite in namenite preostanek časa sebi. “Odmeditirajte” malo tjavendan. Vam je bilo dovolj ali ne. Bi drugič izbrali kaj drugega? Verjetno ste slišali, da traja nekaj časa, preden sitost zaznamo. Preden prispe signal iz črevesja v možgane, da smo jedli. To je res in potrebno je vsaj 15 minut, če ne več.

Strinjam se, da je perspektiva s katere tokrat opazujemo prehrano nenavadna in je ni težko odpisati kot neuporabno. Če vidite podobno sliko moderne družbe kot jaz, na kateri je očitna odtujenost človeka od svoje hrane, od kod prihaja in kakšen pomen ima, potem predstavljenih štirih nasvetov niste označili za brez veze. Jim daste morda celo šanso?


Pri Feelgood vam lahko pomagamo do boljšega počutja in več energije. S pomočjo naših programov vadbe in prehranskega svetovanja skupaj poiščemo najpomembnejše korake in konkretne načine, s katerimi na razumno in sprejemljivo v vsakdanje življenje uvedemo navade, ki vodijo do zastavljenih ciljev. Več info: www.drfeelgood.si

 

Mario Sambolec,
osebno trenerstvo in prehransko svetovanje #pozdravipameti,
mario@feel-good.si