Opažam, da pogosto sogovornika prestrašim z rjovenjem 300 konjske mašine svojega zajebanega karakterja. Zakaj?

Ker mi je (na videz) vse »jasno«:

  • Bližnji, 5 let oddaljeni in dolgoročni cilji? ✓
  • Plan kako do njih? ✓
  • Seznam prioritet? ✓
  • Rešitve za primere, ko gre kaj narobe? ✓

Ampak mi ni. Razštelan sem kot omara iz Ikee.

  • Pogosto me muči neučakanost in nezadovoljstvo zaradi nedoseženega.
  • Znam biti boleče grob in nerazumevajoč do najbližjih.
  • Obsesivno razmišljam … o vsem … in vedno. Moji možgani so perpetuum mobile druge vrste – stroj, ki deluje neskončno dolgo, ne da bi mu dovajali energijo in ob tem opravlja še kako koristno delo.
  • Ne znam zabušavati. Vsaj po klasični definiciji ne, ki vključuje zapravljanje časa.

Slednje me je ustavilo. Pomislil sem namreč na enega najljubših citatov, ki sem ga izpostavil na ohranjevalnik zaslona, da bi ja ostajal v ospredju moje zavesti. »All men’s miseries derive from not being able to sit in a quiet room alone«, Blaise Pascal. (Človeška nesreča in nezadovoljstvo izhajata iz naše nesposobnosti sedeti sami v tišini).

To je na seznamu opravil do naslednjega leta. Prvi korak katerega izvajam dosledno je ponovitev vseh osnovnih stopenj v učenju meditacije s pomočjo aplikacije Headspace. To me prikuje na naslonjač vsako jutro za 10 min, s slušalkami v ušesih, z zaprtimi očmi in Andyem – tipom, ki mi razlaga naj štejem vdihe in misli konstantno vračam »nazaj«, ko te pobegnejo. Moje so prejšnji teden neuradno podrle Boltov rekord na 100 m.

Obstajajo zakoni in pravila. Prve spoštujem, druga si prilagodim po svoje.

Zabušavanje je zame pravilo, katerega ne razumem kot brezciljno prokrastiniranje pod pretvezo, da si moraš tudi »nič« kdaj pa kdaj privoščit delat. Tega ne znam. Nočem, bolje rečeno. Učim se zabušavati »pravilno«. Vsaj zase. Naj pojasnim …

Čas je kot energija. Ne more se kar izgubiti v nič. Lahko se le pretvori.

Dan ima 24 ur, ki jih ne morem kar izgubiti, vendar jih lahko razporedim med glavne prioritete v življenju.

Proritete

Moje so 3:

  1. Zdravje (telesno in čustveno).
  2. Družina (osnovna in širša).
  3. Feelgood (poslovna izpolnitev).

Če se med tednom večinoma posvečam poslu, vmes poiščem nekaj ur za telesno aktivnost in primerno prehrano, zvečer in med koncem tedna lahko v tem primeru sledi tisto, čemur bi mnogi rekli zabušavanje: noge-v-luft, knjiga v roke, … ali navali narode na vse zamujene epizode najljubše nadaljevanke.

Pravim, da slednje ni nujno zabušavanje. S Feelgood perspektive gre za delegiranje časa drugim prioritetam, kot je emocionalno zdravje, menadžment stresa, družina, ali karkoli spada pod vaše tri točke. Že veste katere so?


Težave verjetno vzklijejo iz prekomernega pritiskanja zgolj na eno dimenzijo naše osebnosti in zanemarjanja ostalih sposobnosti, ki nas ohranjajo človeške.

  1. Lahko se stoodstotno posvetite delu, oz. študiju, kot sem to sam storil nekoč s prehrano, ampak se sprašujem komu pomagamo, če postanemo »genij« zase in norec za preostali svet. Koliko nam znanje pomeni, če nimamo sposobnosti predati ga potrebnim?
  2. Ste družinski človek? Otroci so vaš svet. Ne, partner je vaša zvezda severnica, pravite. Kje ste vi? Imate smisel v življenju, ali vozite kajak po reki brez vesel – naključno, kar bo, pa bo. “The mystery of human existence lies not in just staying alive, but in finding something to live for.” Fyodor Dostoyevsky. (Skrivnost človeškega obstoja ni zgolj preživetje, temveč najti nekaj, za kar je vredno živeti? Za kaj živite vi? Ne za koga, za kaj?
  3. Jeste samo »čisto«, ste stoprocentno predani svoji prehranski filozofiji in tekmujete s kolegi po Facebooku kdo je naredil bolj nor trening? Saj veste, brez izgovorov – “no pain no gain” (brez bolečine ni napredka) – pa te fore … medtem, ko za vaš sixpack in bicepse trpita posel in družina.

Zabušavanje ne pomeni nujno delati nič

Obstaja zanimiv človeški vzorec, ki v mnogo pogledih deli uspešne od neuspešnih.

Mislim na ozkoglednost – težnja k popolnosti, ali skrajnosti. Radi imamo ekstreme na eni strani, ali nič na drugi.

Je bolje piliti ekstrem še za nekaj odstotkov, da bom ja čim bližje čarobni stotici, ali nameniti del energije v popravilo svojega nič, kot šut v šoli, ki kvari končni uspeh?

V priljubljenem članku Dovolj dobro = popolno sem zapisal: Lahko »vem« vse kar je za vedeti o prehrani, treningu, … (vstavite svoje področje), vendar to še ne obljublja, da uspem nekoga pripeljati do cilja/želenega rezultata. Če sem pri prehrani odličen in drugod, pri mejnih področjih trenerskega dela, kot so komunikacija, razumevanje, sposobnost sočustvovanja ter prilagoditev zgolj povprečen, ali celo nezadosten, bom na koncu v najboljšem primeru dober. Nikakor vrhunski, kot si domišljam oz. bi želel biti.

Tu pridejo v igro preostala področja s seznama osebnih prioritet. Posvečanje zdravju lahko omogoči boljši poslovni uspeh. Slednji morda pripomore do več sreče znotraj okolja najbližjih. Več sreče pogosto pomeni več zdravja … in zdravje je praviloma temelj našega uspeha. “Nothing works unless you do”, pravi Maya Angelou. Nič ne dela, dokler ne delamo mi … zakaj bi potlej zabušavali?


Feelgood programi prehranskega svetovanja

Pri Feelgood smo povzeli desetletje izkušenj v najpomembnejše korake, s katerimi lahko na razumen in sprejemljiv način v vsakdanje življenje uvedete navade, ki vodijo do izpostavljenih ciljev.

  • Cilj (shujšati, na primer) in jedilnik (dieta) ne bosta dovolj.
  • Da bi dosegli rezultat bo potrebno razviti navade in določene spretnosti.
  • Slednje omogoča redna praksa, s smiselnim napredovanjem.

Ponujamo programe:

  • Hujšanje in zdravje.
  • Preoblikovanje telesa ter šport.
  • Podjetni in učinkoviti.
  • Prehrana za nosečnice.
  • Prehrana otrok.
  • Prehrana starostnikov.

Za prijave in več informacij je na voljo elektronski naslov info@feel-good.si

 

Mario Sambolec,
osebno trenerstvo in prehransko svetovanje #pozdravipameti
www.drfeelgood.si