V zadnjem času postaja vedno bolj pogosto promoviranje in izbiranje živil glede na njihov učinek na okolje. Določene izbire označujemo s pridevnikom trajnostno ali zavračamo na osnovi podatkov o tem koliko vode se porabi za njihovo proizvodnjo, ali koliko ogljikovega dioksida se pri tem sprosti v ozračje.

Da je živinoreja po teh standardih “umazana” industrija postaja prevladujoče mnenje in nekakšno ozaveščeno stališče. A zdi se mi, da je prej ozkogledo, pristransko in zavajajoče.

Vpliv prehrane na zdravje

Vpliv prehrane na okolje in vpliv prehrane na zdravje sta dve različni stvari.

Nisem okoljski znanstvenik, da bi podajal trditve izven moje strokovne domene. Sem nutricionist in lahko govorim o prehranskem vidiku, o vplivu na okolje pa zgolj podam svoje mnenje.

Zanimivo je, da poteka “borba” med živinorejo in poljedelstvom, saj sta z vidika hranil oba načina pridelave hrane v povsem različnih “prehranskih kategorijah”. Z drugimi besedami:

Kar ponujajo živalski viri prehrane, tega primanjkuje rastlinam in obratno; rastlinski viri prehrane so v določenih primerih celo izključen vir mnogih zdravju koristnih hranil.

Živalski viri prehrane so praktičen ter uporaben vir beljakovin, določenih vitaminov (A, B), mineralov (železo, cink) in maščobnih kislin (omega 3). Na drugi strani so rastlinski viri prehrane boljši viri vlaknin, zdravju koristnih spojin (polifenolov), določenih vitaminov (C, E) in mineralov (magnezij).

Več živil kot iz prehrane po nepotrebnem izključimo, več možnost ustvarimo, da se pojavijo pomanjkanja. Posebej, če to počnemo nepremišljeno in se nastalih “lukenj” ne naučimo “pokriti” drugače – z alternativnimi živili v primernih količinah in/ali s prehranskimi dopolnili. Da bi bilo to mogoče, se je potrebno podučiti.

Zares podučiti se o prehrani ne pomeni izbirati zgolj informacije, ki že v osnovi podpirajo lastno pristransko mišljenje, temveč pristopiti bolj kritično in poiskati objektivno mnenje nutricionista, ko se iz katerega koli razloga odločimo iz prehrane izključiti določeno živilo ali celotno skupino živil.

Slednjega večina ne stori, ampak se za spremembe odloča naglo, impulzivno in pod vplivom lastnih stališč do tem, kot so na primer podnebne spremembe ali odnos do živali. Nekje znotraj tega kompleksnega odločitvenega procesa postane povsem sprejemljivo, celo večvredno, žrtvovati del lastnega zdravja, zdravja svojcev ali celo optimalen razvoj otroka, za nek “višji” cilj. Dva primera istega kovanca sta pomanjkljivo zasnovani veganska ter keto dieta. Pri prvi se brez potrebnih nadomestil zavrne vse, kar je živalsko, pri drugi večino rastlinskega.

Na srečo vpliv prehrane na zdravje ni hipen, kar pomeni, da lahko posledice svojih prehranskih izbir čutimo šele čez čas. In koliko časa imamo, je odvisno od mnogih dejavnikov – osrednji trije so:

  1. Predhodne prehranske navade in naša prehranska zapuščina: koliko hranil imamo na zalogi, ter kakšen je bil prehranski status naših staršev in prednikov.
  2. Trenutne življenjske potrebe: koliko hranil in energije trošimo.
  3. Genetika: kako učinkovito, če sploh, smo sposobni presnavljati in pretvarjati določena hranila.

Upam, da je na tej točki malo bolj jasno kje so (hranilne) pomanjkljivosti in zdravstvena tveganja različnih prehranskih strategij, ki zahtevajo nepotrebna izključevanja skupin živil ali temeljijo na ideoloških prepričanjih. Poudarjam, da namen napisanega ni zanemarjati pomena humanega, etičnega, moralnega ali okoljskega vpliva, ki ga ima industrija prehrane. A to velja tako za živinorejo, kot poljedelstvo.

Kaj najbolj obremenjuje okolje?

Verjeli ali ne, mi smo tisto, kar najbolj obremenjuje okolje. Ljudje na splošno v takšnem številu in posebej tisti, ki uživajo več hrane, kot je potrebujejo.

S tega vidika obremenjujemo okolje bolj, če smo prekomerno zamaščen vegetarijanec, kot vsejed s primerno telesno sestavo. Zelo podobno, kot bi lahko povzročili več izpustov z avtomobilom, ki porabi manj, a se z njim vozimo več, v primerjavi z avtomobilom, ki morda porabi več, a se z njim vozimo manj. Ali športnik, ki “skuri” in posledično užije več kalorij v primerjavi z manj aktivnim posameznikom. Na tak način tudi športniki obremenjujejo okolje bolj kot suhi in pretežno sedeči ljudje.

Slepimo se, če mislimo, da izbiramo trajnostno, ko zavračamo določena živila, čeprav lokalna, bognedaj živalska, in namesto izbiramo izdelke, ki do nas prepotujejo polovico sveta.

Pogoste »menjave« v prehrani »okoljsko ozaveščenih« so:

  • eksotični sadeži (kokos, banane in vedno bolj priljubljen avokado),
  • eksotična žita (kvinoja, riž, teff, amarant),
  • oreščki ter semena (chia, mandlji, makadamije),
  • »bio«, »eko«, »vegan«, … čokoladice, bombončki in ostali izdelki »z manj slabe vesti«.

Izpostavljena živila, izdelki ali sestavine se pridelujejo vedno bolj masovno, v nehumanih pogojih in do nas potujejo preko oceanov ter s pomočjo tovornega prometa. Na tej poti prav tako obstaja okoljsko in etično breme, ki ga ne upoštevamo s primerno mero kritičnosti. Raje vdremo na kmetijo našega soseda in se deremo nanj zaradi »zločinov« proti živini.

Rešitev po zdravi pameti

Rešitev #pozdravipameti za večino nas morda le ni v ekstremih – povsod samo še s kolesom, nikoli več z letalom, nič več mesa ali nič več avokada. Večini stvari se ni nujno, morda niti smiselno povsem odreči.

Mislim, da utegne biti bistveno bolj učinkovito in trajnostno v pravem kontekstu, če bi nam uspelo:

  • Prehranjevati se skladno s svojimi energijskimi in hranilnimi potrebami. Osvojiti temeljne navade in zajeziti trend naraščanja debelosti.
  • Najti načine kako optimizirati porabo energije in vode: se voziti manj in oditi kdaj po opravkih peš, s kolesom, … ugašati luč, ki gori za brez veze, ne splakniti polnega kotlička pitne vode za deci lulanja, ko gremo na wc, ipd
  • Postati malo manj pogolten v svojih željah po stvareh nasploh. Tudi tistih kavbojk, ki so bile takrat nekoč ekstra znižane, sedaj pa se na njih nabira prah v omari, verjetno nismo sešili sami.
  • Izbirati “od bližje” (lokalno), po svojim zmožnostih in a ne na račun prekomernega odrekanja najljubšim živilom.

 

Mario Sambolec,
nutricionist MNU, ACA, PN1,
trener in predavatelj FZS.
Ustanovitelj blagovne znamke Feelgood.
www.feel-good.si
info@feel-good.si