Ste vedeli, da je zrak ena izmed ključnih sestavin sladoleda? Visoka vsebnost zraka (zračnih mehurčkov) je razlog, da se volumen sladoleda, na embalaži označen v mililitrih (mL), tako močno razlikuje od mase, označene v gramih (g). Če ste se slučajno kdaj spraševali zakaj 1000 mL sladoleda po navadi ne tehta niti 500 g.

Sladoled brez zraka je kocka ledu.

To dejstvo lahko vsaj delno izkusite vsakič, ko pripravljate domači sladoled. Tudi, ko vam recept uspe, ni čisto tak, kot ga znajo narediti pravi sladoledarji (v tovarni ali slaščičarni). Problem ni v receptu. Problem je v tem, da doma v maso ne morete vmešati dovolj zraka.

Proizvodnja sladoleda je precej kompleksna in natančna znanost. Zahteva ustrezne naprave, tehnološke rešitve, sestavine morajo biti točno odmerjene, postopki pa v vseh pogledih zelo tesno nadzorovani. Ko je vse tako kot mora biti, usklajeno skoraj do popolnosti, se med proizvodnjo v sladoledno maso pospešeno vgrajujejo zračni mehurčki.

Ko si zaželite klasičnega sladoleda, imate bolj ali manj dve možnosti:

  1. Odprete tovarno sladoleda (ali slaščičarno, ki je v bistvu samo manjša verzija tovarne sladoleda).
  2. Kupite sladoled v trgovini ali slaščičarni.

Zrak + sladkor in maščobe.

Sladoled je na račun zraka sicer res precej lahko živilo. Ampak naj vas to ne zavara.

Sladoledna masa – torej tisto, kar je s prehranskega vidika dejansko pomembno – je sestavljena predvsem iz sladkorjev in maščob. Prava kombinacija obeh je tista, ki skupaj z zrakom daje vse lastnosti, ki jih od sladoleda pričakujemo: mehko in kremasto konsistenco, želen okus in sladkost.

Od vsebnosti sladkorja in maščob v sladoledu je odvisno kako ga umestiti v uravnoteženo prehrano.

Ni vse sladoled kar je zamrznjeno. Sladolede lahko delimo na štiri tipe:

  • Kremni (“pravi”) sladoled je narejen na mlečni osnovi in po navadi vsebuje okoli 10 % maščob in 20 % sladkorjev.
  • Desertni (“premium”) sladoledi so še bolj bogati z obema, pogosto vsebujejo vsaj 15 % maščob in 25 % sladkorjev.
  • Mlečni deserti (“mlečni sladoled”) so izdelki z vsebnostjo maščob, ki po navadi ne presega 8 % in vsebnostjo sladkorja okoli 20 %. V to kategorijo uvrščamo tudi nizkokalorične sladolede, v katerih so sladkorji lahko nadomeščeni z manj kaloričnimi alternativami (po navadi s polioli).
  • Sadni oz. aromatizirani deserti rečemo “sladoledom”, ki mleka ne vsebujejo. Praviloma gre za izdelke na osnovi sadja ali aromatizirane zamrznjene vode, ki vsebujejo zanemarljivo malo maščob, so pa zato nekoliko bogatejši v sladkorjih – teh je med 25-30 %.

Različni sladoledi imajo zelo različne hranilne vrednosti.

Premium sladoled

Desertni sladoledi imajo na račun visoke vsebnosti maščob najvišjo energijsko vrednost – največkrat ta znaša nad 300 kcal na 100 g. Načeloma gre za izdelke višjega cenovnega razreda in nekonvencionalnih okusov.

Dve kepici premium sladoleda sta energijsko enakovredni polovici kilograma krompirja.

Temu bi težko rekli »lahka« stvar, zato je potrebno precej dobro premisliti kako in kje jih umestiti v prehrano, da ne prekoračimo energijskih potreb. Lahko pa si za dve takšni kepici naredite prostor s povišano stopnjo fizične aktivnosti – na primer z eno uro malo hitrejšega kolesarjenja.

Kremni sladoled

Kremni sladoledi po navadi vsebujejo okoli 200 kcal na 100 g. V to kategorijo lahko uvrstimo večino navadnih »družinskih« sladoledov. Pomislite na Planico. Klasični in enostavni okusi so po navadi nekoliko manj kalorični, tisti ustvarjeni z več domišljije pa malenkost bolj.

Dve kepici sta v energijskem smislu vredni toliko kalorij kot manjša porcija priloge pri kosilu. Če porcijo testenin pri kosilu zamenjate za dve kepici takšnega sladoleda, ste na nuli.

Mlečni desert

Mlečni deserti imajo po navadi nižjo vsebnost maščob, lahko pa tudi nižjo vrednost sladkorjev (pri nizkokaloričnih sladoledih so ti nadomeščeni z manj kaloričnimi alternativami. Energijska vrednost mlečnih desertov se po navadi giblje okoli 150 kcal na 100 g.

Dveh kepic sladoleda te vrste ni tako težko umestiti v prehrano – tudi če niste zelo aktivni ali omejujete energijski vnos, ker hujšate.

Sadni deserti

Sadni in aromatizirani deserti so od vseh vrst najmanj kalorični. Na žalost so tudi najmanj okusni in najmanj “sladoledasti”.

Ker imajo nizko vsebnostjo beljakovin in maščobe, med proizvodnjo ne tvorijo zračnih mehurčkov, zato so ti izdelki dejansko zelo podobni kocki ledu.

Sadni deserti so “najlažja” in najmanj kalorična osvežitev.

Sladoledne sladice

Na koncu nam ostanejo še razne lučke, korneti, sladoledni sendvič in tortice.

Ti izdelki mora več sploh niso sladoled, ampak konkretne sladice. Sladoled je tukaj samo ena sestavina, medtem ko so dodatno “okrašeni” še z oblivi, oreščki, koščki čokoladi, piškoti, vaflji ali biskviti in vsak dodatek prispeva dodatne kalorije.

Lučke in korneti so praviloma precej bolj kalorični od navadnih kremnih sladoledov. V najbolj dekadentnih različicah lahko presežejo celo 400 kcal na 100 g. Skoraj toliko kot cela tabla vaše najljubše mlečne čokolade.

Se nameravate ohladiti ali okrepčati?

V vsakem primeru si je pošteno priznati, da je sladoled sladica. Tudi, če je zelo “zračen” in “lahek” je njegova masa še vedno relativno bogata s sladkorji in maščobami.

V primeru, da vas pri izbiri sladoleda ne vodi zgolj okus, ampak ga želite umestiti v prehrano na način, ki bo podpiral vaše zdravje oz. vas ne bo oviral na poti do estetskih ciljev, boste razmislili o tem katerega izberete in koliko “prostora” imate zanj.

Če se nameravate s sladoledom samo ohladiti, mimogrede, in po možnosti “po vrhu” kosila ali malice, potem je bolj smiselno izbrati manj kaloričen mlečni ali sadni desert. Še posebno, če na ta dan niste bili zelo aktivni. Če pa mislite, da imate prostora za precej dodatne energije, morda zato ker ste bili zelo aktivni ali ste preskočili kosilo, si lahko brez večjih zadržkov privoščite tudi sladoled razreda premium.

 

Nenad Kojić, nutricionist MNU
www.feel-good.si