Je še kdo opazil, da pravzaprav že vsak (fitnes) stručko v svojem opisu dela omenja nekaj individualnega/osebnega: jedilnik, trening, svetovanje, … ampak, kaj to pravzaprav pomeni?

Včasih je delo osebnega trenerja predstavljalo vsem znan stereotip: verjetno imate v mislih sliko mladeniča, ali mladenke, ki stoji poleg stranke na naključni fitnes mašini (in ji šteje ponovitve). Individualno je torej pomenilo 1:1.

Tak prizor je še vedno aktualen, le ne tako pogost, kot nekoč. Nadomeščajo ga skupinske vadbe in treningi v manjših skupinah. Predvsem slednji, ko osebni trener vodi 2, 3, 4, v nekaterih primerih celo več ljudi znotraj ene same ure, so tako rekoč postali nov standard.

Je s tem kaj narobe?

Niti ne (nujno). Vedno večja konkurenčnost in časovni menadžement sta verjetno glavna vzroka za predstavljeno prilagoditev naše branže. To me ne moti. Mi pa ne da miru nejasnost v zvezi z »individualnim« pristopom, ki ostaja prisotna že od nekdaj, danes pa je izrazita še toliko bolj.

Opažam, da individualno (ne) pomeni … (več) nič, v bistvu. Izraz je zbledel makretinški žeton, ki ga unovčimo v predstavitvah svojih storitev, verjetno v želji, da bi zveneli bolj »ekskluzivno«.

Na kaj točno ciljam?

Naj razložim s primeri, kot znam najbolje:

  • Individualno je postalo svetovanje, kjer svetovalec/svetovalka stranki, sicer 1 na 1, napiše generični (univerzalen) program.
  • Osebni trening je (p)ostal tak, kjer trener, sicer individualno, predpisuje enake vaje, kot vsem ostalim (in vmes po možnosti »čačka« po mobitelu, šteje ponovitve, ali razmišlja o naslednjem obroku).

To ni individualno ali osebno. To je brez veze in večinoma preplačano.

Bolj pomembno se mi zdi, da je nasvet oz. storitev (individualno ali osebno) prilagojena – po meri posameznikovih ciljev, sposobnosti in karakternih odlik Slednje zahteva, da trener dejansko opravi svoje delo in je na treningu/svetovanju prisoten: posluša, sprašuje, analizira in vodi, ne dirigira, sanja in šteje (ovce, ali ponovitve :).


Christian Thibaudeau, trener svetovnega kova, ki ima po mojem mnenju enega najbogatejših kovčkov z različnimi orodji, v šali pravi, da trener, ki zna šteti, ne zna trenirati.

S tem je mišljeno, da je naša naloga analizirati gibanje (prehranske navade) posameznika in prepoznavanje »šibkih« točk (morebitnih primanjkljajev).

Na podlagi tega lahko predpišemo primerne vaje (uporabimo prehransko strategijo). To naj bi zares pomenilo individualno prilagojeno in ni toliko omejeno na število (oseb, ki jih treniramo) ali način prehrane, katerega zagovarjamo, temveč pristop (kako delamo).

Po tej logiki je povsem možen bistveno bolj »individualen« trening (trening z individualnim pristopom) v skupini treh, kot klasičen 1:1, kjer trener ne opravlja svojega dela. Seveda težko kar koli prilagodiš, če vodiš cirkus desetih ljudi hkrati, ampak to je verjetno jasno in ni bilo bistvo prispevka.

Tukaj je bistvo:

Individualno delo bi moralo zahtevati prilagoditev napotkov, prehranskih ali gibalnih, posamezniku – trenutnemu stanju, ciljem, osebnostnim karakteristikam in življenjskemu slogu. To je predpogoj in »varovalka« neke vrste, da postane napotek koristen in rezultat dolgoročno vzdržen.Delo trenerja (svetovalca), lahko rečemo »coach-a« je oceniti posameznika – vsak njegov gib, grimasa in beseda o sebi, je zanj informacija – ter na podlagi čim širšega, nepristranskega znanja svetovati najprimernejše orodje (vajo, prehranski napotek) z namenom izzvati izboljšave.
Sprijaznimo se, večina nas ni prav zares strokovnjakov izbranega področja v veličini, kot si domišljamo.

Misliti mi je dal dr. Boro Štrumbelj, generalni direktor direktorata za šport na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, v pogovoru pred časom, ko je postavil palico za doseg tega mejnika na višino, katero bo večina stežka preskočila. Sam »skačem« že deset let in si ne domišljam, da mi je že uspelo.

Stranke: bodite zvezde svojega treninga. Trenerji: stranke so zvezde treninga, ne mi. Oboji: Bodimo prisotni. Pustimo telefone pri miru.

Kdor me pozna, ali z menoj sodeluje ve, da brskanje po telefonu med delom ni med opisniki mojega trenerskega sloga.

Glede na to koliko se je takšno ravnanje v našem poklicu razpaslo, sodeč po zaskrbljujoči sliki, ki jo videvam dnevno, sem se odločil stopiti korak dlje in pozvati podobno misleče, če mi pomagajo postaviti nov standard:

Naposled, drage naše Feelgood stranke, bodoče ali zdajšnje, če me kadar koli med treningom ali pogovorom, zasačite s telefonom v rokah, zaradi česar posledično nisem pozoren na vas, ali vas nisem prej vprašal za dovoljenje, me prosim opomnite, da si lahko strošek tekoče ure zapišem kar lepo na svoj račun 🙂

 

Mario Sambolec, ustanovitelj blagovne znamke Feelgood.
Nutricionist PN1 in ACA.
Trener in predavatelj Fitnes zveze Slovenije.
www.drfeelgood.si