Vprašajmo kogar koli: kaj storiti, če želim shujšati in verjetnosti, da dobimo odgovor tipa »jej manj in več telovadi«, bi na stavnicah rekli »fiks«.

Na to izbiro, sem še ne tako dolgo nazaj, (pre)večkrat stavil tudi sam. Sicer zadržano, vendar priznam, stavil sem in izgube pripisal »višji sili«. Kot takrat, ko je Manchester United izgubil proti drugoligašu.

Obstaja kakšna “luknja” v konvencionalni teoriji hujšanja …

… ki spodbudi še koga podvomiti o poštenosti boja z vsemi nizkokaloričnimi dietami in rigoroznimi programi vadbe, katerim je priznal premoč v preteklosti?

Nedavno je sestra v naključnem pogovoru izrekla zanimiv stavek: Zdi se mi, da danes o prehrani že vsi vse vedo, le nihče ničesar ne upošteva. Zveni kot šala in sprva izzove nasmeh, vendar po premisleku odpira dve novi, za naše usihajoče zdravje in rastočo epidemijo debelosti, morda celo ključni vprašanji:

  • Res poznamo rešitev? Je to t.i. teorija energijske bilance*, kot zveni v strokovnejšem prevodu naslov tega prispevka, pa smo kot družba le preveč leni in požrešni, da bi jo upoštevali?
  • Je dejansko nekaj narobe s tem kar »vemo«, ali rečeno bolje, s tem v kar verjamemo?

* Več o zgodovini kalorijske teorije si lahko preberete v članku Kalorija ni enaka kaloriji.

Prvemu vprašanju je raziskovalec Gary Taubes posvetil dve knjigi in s poslednjo – Why we get fat? – poskusil izkoristiti zagon skeptičnih predhodnikov in ponovno zatresti trdna tla konvencionalnih prehranskih smernic z odmevnimi besedami:

Če bi bilo shujšati zares tako enostavno, kot zveni napotek »jej manj in več telovadi«, resnično mislimo, da bi epidemija debelosti in z njo povezanih kroničnih bolezni dosegla moderne razsežnosti?

Skratka, Taubes zagovarja t.i. “inzulinsko hipotezo” (več v 3. delu prispevka), ki pravi, da se pravzaprav ne redijo kalorije – ker pojemo (kalorično) preveč – temveč ogljikovi hidrati – ker zvišujejo inzulin, ki pospravi kalorije v maščobe.

Sodelavec Nenad Kojič pravi, da je Taubes šarlatan in z njim bi se verjetno strinjali mnogi strokovnjaki v prehrani, na čelu z Alanom Aragonom, ki je Taubsa večrat javno izzval in dokazal napake njegovega nauka. Vendar, tudi pokvarjena ura kaže (vsaj dvakrat) prav in zanima me, ali velja enako za Taubesa in njegovo “pokvarjeno” teorijo.


Zanimivo, da smo z namenom shujšati že mnogi, če ne kar vsak med nami, v takšnem, ali drugačnem obsegu poskusili jesti manj. Šteli smo kalorije, omejili porcije, vadili do roba izčrpanosti in/ali skočili na pobegli vlak katere izmed priljubljenih diet.

V določenem odstotku se privid uspeha seveda pojavi – shujšamo, ali natančneje rečeno: shiramo in razpademo, če se lotimo hujšanja neprimerno, kot posušena goba za brisanje krede z osnovnošolske table, ki takoj, ko jo ponovno pomočimo v vodo (začnemo jesti “po starem”), povrne prvotno strukturo, morda celo pridobi na teži.

Preberite več: Abeceda hujšanja.

Pravim zanimivo, ker kljub množičnim neuspehom, še kar ne dvomimo v veljavnost izbranega pristopa. Mantra je vgrajena v podzavest kot matematični aksiom, nekakšen Pitagorov izrek hujšanja, krivi pa smo mi, ker te enačbe enostavno ne znamo, ali nismo dovolj motivirani rešiti. Ne trudimo se dovolj! Kalorij ne nadzorujemo dovolj natančno, še vedno jemo preveč in morali bi telovaditi močneje ter dlje časa. Pa je res?

Preberite več: Ali moram šteti kalorije?

Zakon energijskega ravnovesja ima dve “luknji”

Raziskovalci, kot je Lyle Mcdonald pravijo, da energijska bilanca drži, vendar najpogosteje zanemarjamo dvoje:

  1. Vpliv enega dejavnika, na drugega: kalorije not’ vplivajo na kalorije ven in obratno. Ko shujšamo, porabimo manj energije že za vsakodnevno gibanje, tudi pri treningu. Ker pojemo manj hrane znižamo njen termični efekt (manj energije se porabi za prebavo). Prilagodi se bazalni metabolizem in zniža raven nekaterih hormonov, ki so povezani s sitostjo (leptin, kot prvi med njimi).
  2. Nismo iskreni pri kontroliranju kalorij oz. oceni njihove porabe.
    – Odmerimo žlico mandljevega masla, nakar taisto žlico poližemo, na primer (hrane se ne meče stran:). Ne štejemo “mini” pregreh, ki si jih privoščimo “sem-ter-tja”, med druženjem s prijatelji, ali ponoči, ko nas nihče ne vidi. Pivo gor, ali dol, košček čokolade postane ena vrstica, mleko v kavi tudi ne šteje, prav tako ne dodatna žlica oljčnega olja povrh solate ter puter, ki je ostal v ponvi po koncu priprave hrane in ga uporabimo, kot omak’co.
    – Na dieti pol ure orbitreka pokuri dvakrat več kalorij, kot sicer. Vsaj tako se zdi, kajne? 🙂 Nazalost je porabe energije skozi vadbo precej revna. Povprečna ura treninga (mislim na trening z utežmi, ali skupinsko vadbo) porabi med 200 in 400 kcal, odvisno od intenzivnosti in telesne sestave posameznika (večja telesa poravijo več energije). Že priljubljen šejk po treningu, ki sestoji iz banane in arašidovega masla, ki si ga mnogi radi privoščijo za nagrado in “regeneracijo”, jih lahko vsebuje vsaj toliko. Pa smo tam.

Nadaljujte z branjem: 2 del. Proksimalni in univerzalni vzrok debelosti.

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
info@feel-good.si