Nekoč je obstajalo enotno, s hierarhijo med makrohranili neobremenjeno kraljestvo, pod enotnim imenom Hrana. Samo hrana, brez pridevnikov, kot je super, veganska, LCHF, ketonska, bio/eko, idr.

Preberite prvi del prispevka: 1. del: Ni vse za vsazga.

Vse odkar je Hipokrat – grški antični zdravnik in oče moderne medicine – izrekel poznani stavek »Let thy food be thy medicine and thy medicine be thy food« (naj bo hrana zdravilo in zdravilo naj bo hrana), smo ljudje začeli prepoznavati in priznavati potencialno zdravilne lastnosti različne hrane.

Hipokratovo iniciativo je briljantno nadgradil Lukrecij – rimski filozof in pesnik, ki je približno 360 let kasneje zapisal še danes odmeven stavek: »What is food to one is to others bitter poison« (kar je nekomu hrana je drugim lahko strup).

Ray Kroc, znan kot ustanovitelj franšize McDonald’s, pa je oba citata modrecev očitno interpretiral napačno oz. iz njiju oblikoval svoji restavraciji primeren slogan, če se pošalim – »Let thy food be bitter poison«.

V času agrarnega podviga sta bila glavna nastopajoča proti maščobam in holesterolu Ancel Keys in Nathan Pritikin, ki sta svojo dogmo – trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih – agresivno pridigala vsakomur, ki je želel ali mu ni preostalo drugega kot prisluhniti.

Preberite več: Psevdoznanost.

Keyseva študija sedmih držav je bila vsiljena referenca prehranskih smernic več kot tri desetletja (prvotna prehranska piramida), brezmadežno je spočela »maščobofobijo« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in neposredno spodbudila birokratsko usmeritev k skoraj kultnem zniževanju holesterola in demoniziranju maščob ter s tem pripomogla k nastanku kopice najbolj dobičkonosnih farmacevtskih zdravil v zgodovini.

Preberite več:
Prehranska piramida: dobro, slabo in smešno.

Da je imela študija resne težave ter pokala po šivih od nepravilnosti se ni smelo govoriti. Namensko prikrivanje ključnih podatkov je bilo javno razkrito mnogo kasneje po veliki zaslugi dr. Uffe Ravnskova in šele leta 2002 deležno ponovne preučitve. Škoda, ki je nastala v vsem tem času pod težo zmanipuliranih informacij in napačnih priporočil ostaja v ruševinah še danes. To se opazi v odnosu ljudi do naravne hrane – ta je neobstoječ, ali navit v ekstrem.

Jemo, kot nam narekuje industrija, ali sosed, goreč pridigar lastne prehranske filozofije – ta dva skrajneža vsiljujeta svojo premoč po dolgem in počez. Tako so razni nadomestki sprejeti v javnosti vedno bolje in z odobravanjem medtem, ko imajo jajca še vedno težave s holesterolom, margarine dalje zamenjujejo maslo, fruktoza, vedno nova žita, semenke in jagodice postajajo “superživila” in odlični viri beljakovin ter vlaknin.

Preberite več: Superživila.

Kar je uspelo Keysu – namenoma zavesti javnost – na žalost uspeva danes Colinu Campbellu s “svojo” Kitajsko študijo. Povratni svojilni zaimek stoji pod navednicama z zelo pomembnim razlogom – priljubljena knjiga Kitajska študija, pod katero se je podpisal Campbell je vse prej, kot točna in celovita predstavitev dejanske študije (China Project; “Diet, life-style, and mortality in China). Avtor je iz množice statistično pomembnih povezav (8000, če smo natančni) izbral zgolj tiste, ki potrjujejo njegovo pro-vegansko stališče in tako napisal nekakšno Biblijo vegetarijanstva, ki se jo pod pretvezo uporablja podobno, kot Keysevo študijo desetletja nazaj.

Originalna kitajska študija

Campbellove lažne trditve je objektivno in do pike natančno secirala Denise Minger, v svojem bogu: The China Study: Fact or Fallacy?

Nadaljujte branje: 3. del; Bantu, Masaji, Inuiti.

 

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
info@feel-good.si