“Dokumentarec.” Resno ime za neresen izdelek.

Velika večina filmov, serij in oddaj tega žanra, ki so se v preteklosti že podale v vode prehrane, se je izkazala kot izjemno pristranska in zavajojoča in bila kmalu po izzidu diskreditirana. Pričakovali bi, da se tozadevnih skorpucal več ne jemlje resno. 💩

Popolno neupoštevanje teže znanstvenih dokazov, ki so ga pokazali tuji dokumentarni filmi Fat Head (2009), Forks Over Knives (2011), Cereal Killers (2013), Fed Up (2014), Carb-Loaded (2014), What the Health (2017) in The Magic Pill (2017), ter nedavni domači nesreči oddaj Preverjeno s prispevkom “Bela smrt” in Tednik z “Odvisni od sladkorja”, bi moralo ponuditi več kot dovolj dolg seznam lekcij o neverodostojnosti tovrstnih virov.

Očitno ne.

📺 Nedavno predvajanje francoskega film “Lahka živila – ponarejevalci okusov” na RTV SLO 1 je na količino sporočil v naših e-predalih vplivalo s podobno stopnjo kot predvajanja njegovih predhodnikov. 💥📬

Kratek povzetek zgodbe:

  • Film “Lahka živila” je okoli 50 minut dolga gonja proti živilom z znižano energijsko vrednostjo. Francoski novinar se je na vse pretege trudil prikazati manj kalorična živila kot škodljiva in pri tem ni izbiral sredstev.
  • Pri poročanju “dokazov” je bil izjemno selektiven, intervjuval je zgolj nenaklonjene raziskovalce in celo namignil na domnevno zaroto “industrije manjkaloričnih sladil”.
  • Zadeva na koncu izpade za nekaj redov velikosti bolj strašna kot je v resnici … in ker je to dokumentarec, kao resničen, ste vi po ogledu šokirani in prestrašeni.

📢 Pomembno obvestilo: Dokumentarec lahko posname vsak, ki ima videokamero, dovolj časa, in predvsem dovolj ZANIMIVO ZGODBO.

Resničnost zgodbe je pri tem povsem neobvezna. Glavni namen je, da vas pritegne in doseže čim večjo gledanost. Za objektivno podajanje informacij pri tem ni veliko prostora.

🎬 Dokumentarec je v bistvu filmska oblika resničnostnega šova. Dokumentarec ni znanstveni dokaz.

Res je, da načeloma dokumentira dogodke v “resničnem” svetu in za to ne uporablja plačanih igralcev … ampak, pri tem imajo avtorji popolno svobodo. Scenarij lahko zapeljejo po svoji volji. Ker je v prvem planu gledanost, scenarij po navadi zapeljejo po karseda senzacionalistični poti. 🚨💣📣

⚠️ Zasnova in cilj dokumentarcev stila “Lahka živila” sta pravzaprav popolno nasprotje načelom znanstvenega razmišljanja in ciljem znanstvene metode.

Avtorji znanosti so raziskovalci, 👨‍🔬 ki najprej postavijo domnevo in jo potem poskušajo ovreči. Sami sebe poskušajo dokazati narobe. Želijo raziskovati in se učiti – tudi spremeniti svoje mnenje, če se pojavijo boljši dokazi.

Avtorji dokumentarcev pa so po navadi aktivisti, 👨‍🎤 kar je obratno od raziskovalcev. O zadevi katero “raziskujejo” imajo aktivisti že oblikovano trdno mnenje, ki ga poskušajo potem na vse pretege opravičiti. Drugim želijo “dokazati” svoj prav. Želijo prepričati in niso odprti za učenje – ne želijo spremeniti mnenja, ne glede na dokaze.

Aktivisti pri svojem početju ne izbirajo sredstev in se poslužujejo metod, ki so povsem neznanstvene in spadajo v različne kategorije argumentacijskih napak in zmotnega sklepanja.

⚠️ Umazane taktike dokumentarcev

Ko imate opravka z aktivističnimi in neznanstvenimi vsebinami – dokumentarci so ena izmed najpogostejših oblik – morate biti izjemno pozorni na različne oblike t.i. logičnih zmot, ki odvračajo od kritičnega razmišljanja in poskušajo prepričati “z miselnimi prevarami”.

Naj omenim nekaj najpogostejših – ki so se pojavile tudi v filmu “Lahka živila”:

1️⃣ Zmota sklicevanja na avtoriteto (ad verecundiam): je sprejemanje trditve zgolj zato, ker tako pravi nekdo, ki je (domnevno) avtoriteta.

Dokumentarec: Ker oseba z doktoratom ali avtor neke raziskave svari, da nekalorična sladila vodijo v prenajedanje, je to zagotovo res. Naziv doktor pred imenom zagotovo pomeni, da je vse kar prileti iz njenih ust popolna in absolutna resnica!

Resnica: Tudi ljudje z doktorati in avtorji raziskav so lahko zmotljivi in pristranski. Mimogrede, Dr. Oz ima doktorat, še mnogo drugih laskavih nazivov in obenem do vrha polno greznico različnih znanstveno neosnovanih in zavajajočih trditev. Na področju prehrane so ravno doktorji sproducirali celo goro diskreditiranih prehranskih nesmislov, na obeh ekstremih in po celotnem spektru, od veganske Kitajske študije do mesojede (Carnivore) diete.

Trditev je neutemeljena, če gre v nasprotju s trenutno prevladujočim stališčem znanosti – ne glede na to čigava je. Trditev poljubnega klošarja iz ulice je lahko v danem trenutku bolj točna in bolj v skladu z objektivno resnico kot trditev spoštovanega znanstvenika.

2️⃣ Zmota nepopolnih ali potlačenih dokazov (zmota “prebiranja češenj”): je zagovarjanje stališč s pristranskim navajanjem dejstev in namernim izogibanjem dokazov, ki ta stališča izpodbijajo.

Dokumentarec: Ker intervjuvan znanstvenik trdi, da so manjkalorična sladila škodljiva, je takšnega mnenja večina znanstvene sfere. Njegova raziskava je pokazala škodljiv učinek manjkaloričnih sladil, zagotovo tudi vse ostale raziskave kažejo podobno.

Resnica: En nenaklonjen raziskovalec ali rezultat zgolj peščice raziskav ne more prevesiti celotne teže dokazov desetin ali celo stotin raziskav. Zaenkrat vse kaže, da so manjkalorična sladila varna za uživanje in ne povečujejo apetita.

Ta pristranskost je izjemno značilna za vse prehranske dokumentarce. Avtorji po pravilu ne predstavijo širokega nabora raziskovalcev z različnimi mnenji, temveč pri vsaki temi zgolj omejeno kopico … in zanimivo ravno tiste, ki potrjujejo njihovo predhodno prepričanje. Izbirajo je tiste “češnje”, ki so se jim zdijo najbolj sladke, vse ostale pa potlačijo.

3️⃣ Zmota sklicevanja na čustva (ad passiones) in na strah (ad metum): je zagovarjanje stališč ali vzbujanje simpatije za nek namen s čustvi in strahom namesto z dejstvi in dokazi.

Dokumentarec: prepričevanje z vzbujanjem čustev pozna različne taktike manipulacije; od uporabe čustveno nabitih besede, glasbene podlage, slikovnega in video materiala, do pripovednega stila, ki situacijo predstavi v čim bolj skrb vzbujajoči luči. Na primer: napovedovalec ob spremljavi srhljive glasbe opozori, da “so v ZDA zaradi tega že pred nekaj leti zagnali preplah”. Jojmene, če ga ne zaženemo tudi mi, nas čaka poguba! V izogib strašnim posledicam moramo sprejeti njegovo trditev kot pravilno in čim prej nekaj spremeniti!

Resnica: V resnici sploh ni pomembno ali so ali niso zagnali preplaha v ZDA. Samo zato, ker je nekdo skočil skozi okno, še ne pomeni, da morate tudi vi. Na tej točki vas zanima zgolj ali bi bil preplah upravičen ali bi šlo za nepotrebno paniko. Premišljen odločevalec se ozira zgolja na dejstva in dokaze, paničnost drugih akterjev nanj ne vpliva. Mimogrede, v ZDA niso zagnali preplaha. Pravzaprav se v ZDA ob napredujoči epidemiji debelosti uporaba manjkaloričnih alternativ pogosto celo vzpodbuja.

Pri ocenjevanju utemeljenosti trditev pretehta edino njihova točnost in skladnost z dokazi, niti slučajno pa ne njihov vpliv na vaše čustveno stanje. Čustva pravzaprav ne bi smela biti vpletena v odločanje o pomembnih stvareh (vsaj ne v večji meri). Stanje čustvene razburjenosti onemogoča kritično razmišljanje in racionalno odločanje. Najbolj butaste odločitve v naših življenjih so po navadi sprejete ravno v tem stanju.

4️⃣ Zmota proti človeku (ad hominem): je napad na človeka, ki podaja trditev, namesto razumnega izpodbijanja njegove trditve z navajanjem protidokazov.

Dokumentarec: Ker je nek znanstvenik financiran s strani industrije je pohlepen in nepošten, zato so vse njegove trditve lažne in vsi rezultati njegovih raziskav neveljavni.

Resnica: Nekdo je lahko financiran s strani industrije in kljub temu podaja objektivne in resnične trditve. To je v znanosti pravzaprav ustaljena in pogosta praksa. Velik delež raziskav na določenem področju je financiran s strani industrije. Edino logično in pričakovano, je da bo mlekarska industrija financirala del raziskav o mleku in mlečnih izdelkih in da bo industrija manjkaloričnih sladil financirala raziskave na manjkaloričnih sladilih. Najbrž nihče ne pričakuje da namesto njih to stori gradbena industrija. Zato ima znanstvena metoda celo kopico varnostnih mehanizmov, ki preprečujejo grobo poseganje industrije v rezultate raziskav.

Validnost neke trditve določa izključno to, ali je trditev točna in utemeljena. Validnost ugotovitev neke raziskave pa izključno uporabljene metode in rezultati te raziskave. Govorice o osebnostnih karakteristikah, popoldanskih dejavnostih ali hobijih raziskovalcev v znanosti nimajo prostora. S tračem se ukvarja rumeni tisk … in očitno tudi dokumentarci.

5️⃣ Zmota kontinuuma (zmota “spolzke strmine”): je neupravičena trditev, da bo imel nek pojav neizogibno katastrofalne posledice.

Dokumentarec: Ker se manjkalorična sladila že pojavljajo v vodi, dokumentarec namiguje, da se bo z naraščanjem konzumacije njihova količina povzpela nad varno mejo, kar bo ogrozilo zdravje ljudi ter narave.

Resnica: Manjkalorična sladila se zaenkrat pojavljajo v vodi v sledovih in nimajo nobenega vpliva na zdravje ljudi in živali. Poleg tega ni nobenih dokazov, da bo naraščanje uživanja manjkaloričnih sladil močno povečalo njihovo koncentracijo v vodi. Še manj, da se bo to zgodilo do mere, ki bi ogrozila zdravje ljudi in živali.

Pri ugotavljanju utemeljenosti trditve z večimi “postajami” moramo pretehtati dokaze za vsako od teh postaj. Neracionalno je zadevo kar takoj katastrofizirati in posplošeno sprejeti v celoti.

6️⃣ Naturalistična zmota: je napačno poistovetenje naravnega z dobrim in umetnega s slabim, ter posledično zmotno sklepanja, da je naravno vedno boljše od umetnega.

Dokumentarec: poskuša manjkalorične sestavine prikazati kot slabše in škodljive samo za to, ker so bolj predelane oz. “umetne”.

Resnica: Predelane sestavine se lahko v praksi izkažejo celo za zdravju koristne (na primer želatina, ki je v bistvu priročen vir kolagena) ali pa so v predelani “umetni” obliki še bolj varne kot v nepredelani “naravne” (na primer izolirani stevijini glikozidi v primerjavi s celimi listi stevije).

Opisni pridevniki kot sta “naravno” in “umetno” ne povejo absolutno nič o koristnosti neke stvari. Na primer: “naraven” cianid je izjemno strupen in vas bo ubil v roku nekaj sekund. “Umetna” askorbinska kislina, pa vam bo ob pomanjkanju vitamina C rešila življenje.

⚠️ Dokumentarci ne izobražujejo, ampak prepričujejo (v bistvu vsiljujejo, rečeno grobo, a natančno).

Kadarkoli se neka vsebina – pa naj bo to dokumentarec ali kaj drugega – opira na neznanstvene metode kot so zmote v argumentaciji in neracionalno sklepanje, je to dober indikator, da vsebina ni izobraževalne, temveč aktivistične narave.

Aktivistična vsebina želi vzbuditi čustva, zamegliti razum in odvrniti od kritičnega presojanja podanih trditev. S tem želijo avtorji doseči, da njihovo trditev sprejmete brez, da bi jo racionalno pretehtali. Kar je logično, saj je pri zdravi pameti ne bi nikoli sprejeli. 🙄

Če ste po ogledu šokirani, prestrašeni, jezni in/ali se vam pokazano gnusi, potem so dosegeli svoj aktivistični namen. Histerija naredi plodna tla za sprejemanje nepremišljenih odločitev. 😱 Zdaj ste dovolj nabiti in preparirani, da kupite karkoli vam prodajajo in pristanete na vse kar vam predlagajo.

⚠️ Pri mizi ne debatiraj o politiki, veri in … prehrani.

Določene teme so še posebno plodna tla za vse vrste neracionalnosti in čustvenega odločanja. Tradicionalno se ljudje niso bili sposobni zediniti in priti do racionalnih zaključkov predvsem pri najbolj čustveno nabitih temah kot sta vera in politika.

Ampak prehrana ni politika in vera. Prehrana je naravoslovna znanost.

V znanosti ni prostora za čirule čarule, retorične igrice in čustvene izpade. 🧚‍♀️

Znanost je objektivna in racionalna. Edina valuta so merljivi in preverljivi dokazi. 🔬

Po vrhu ima prehrana še močan vpliv na našo dobrobit in zdravje. Odločitev v zvezi s tem pa naj bi sprejemali z namenom in po temeljitem predhodnem premisleku. Niti slučajno ne v stanju čustvene razburjenosti po ogledu aktivistične propagande.

⚠️ Zakaj inteligentni ljudje nasedajo neumnostim?

Težava nastane, ker ljudje v osnovi nismo zelo racionalna bitja in smo močno podvrženi različnim pristranskostim ter miselnim napakam:

Potrditvena pristranskost, iluzorna superiornost (Dunning-Krugerj efekt), črno/belo razmišljanje, poveličevanje negativnosti, pretirano posploševanje, čustveno sklepanje in tako dalje. Veliko preveč jih je, da se ukvarjali z vsako posebej, niti ni potrebno.

V prvem koraku si priznajmo, da smo zmotljivi in podvrženi velikemu številu kognitivnih pomanjkljivosti ter omejitev. V naslednjem bodimo na preži pred metodami prepričevanja, ki jih izkoriščajo – to je osnova kritičnega razmišljanja. V današnjih časih post-resnice, ko se prednost daje čustvom in histeriji, pred dejstvi in dokazi, je vse to najbrž še toliko bolj pomembno.

🎯 Dokumentarec – ja ali ne?

Naš predlog je, da se pri čustveno nabitih temah kot so prehrana, politika in vera izogibate vsebinam, ki imajo agendo in so namenjene prepričevanju (vsiljevanju). Vsaj v začetku, dokler niste dovolj izkušeni, da ločite zrno od plev in prepoznate zmote v avtorjevih argumentih.

☝️ Še posebno nevarne so vsebine »maskirane« kot kvazi-izobraževalne ali kvazi-znanstvene.

Na začetku obravnavajte dokumentarce podobno kot igrane filme. Naj vam dobra zgodba služi kot večerna sprostitev, in ne kot vir informacij na podlagi katerih bi sprejemali pomembne življenjske odločitve. 🤡

Kasneje, kot izkušen igralec na nekem področju, jih lahko ocenite bolj resno – in jih ločite v dve skupini: na zares izobraževalne in na tragikomedije.

Moja osebna izkušnja je, da jih večina pade v kategorijo slednjih. Med zares izobraževalnimi se najde kakšna cvetka – morda 1 na 100 pogledanih.

 

Nenad Kojić,
nutricionist in komunikator znanosti
www.feel-good,si