It does not have to be perfect. It just has to not suck!

Ni treba, da je popolno, niti povsem zanič.

Tako se trudim razmišljati v bodoče o vsem, kar cenim kot pomembno na poti do osebnih ciljev. Vse dokler ne postane navada in očitno ne bo dovolj le 21 dni kot mnogi mislijo …

psychoLeta 1950 je plastični kirurg dr. Maxwell Maltz (avtor knjige Psycho-Cybernetics, ki jo toplo priporočam, mimogrede) opazil, da potrebuje večina njegovih pacientov po operaciji približno tri tedne za sprejem telesnih sprememb. Na kratko, od tu ideja o 21 dneh, kot zadostnem času, da želena praksa postane samodejna navada.

V nadaljnjih študijah, ki so želele preveriti to prepričanje (Phillipa Laly, 2010) se izkaže, da so spremembe navad pri ljudeh v veliki meri odvisne od posameznika in lastnega dojemanja zahtevnosti naloge. Da vedenje končno avtomatiziramo, lahko dejansko traja med 18 in vse do 84, v skrajnih primerih celo 254 dni.

Od kje mi ta ideja?

Pred časom sem užival v razburljivem pogovoru z genialnim mladeničem o tem, kaj se nama zdi najbolj pomembno za uspeh, na kateremkoli področju, pravzaprav – mojem, kot trener in predavatelj ter njegovem, kot bodoči Ajnštajn, očitno (oči so se mu svetile kot dve neonki, kot je govoril o vsem, kar zadeva naravoslovje).

Strinjala sva se, da obstaja zanimiv človeški vzorec po katerem delujemo in zelo verjetno deli uspešnega od neuspešnega (strokovnjaka na svojem področju). Predlagal sem – in izpadel ultra pameten, kot mi je bilo zaupano kasneje  – da je to ozkoglednost. Težnja k popolnosti, rečeno drugače. Ali skrajnosti.

Praviloma vemo v čem smo dobri, kaj nas zanima in kje se prižgeta naši dve »žarnici«. Če kdo še ni prepričan, lahko poizve znotraj kroga svojih najbližjih. Iskreno, morda nepričakovano, ampak osvežujoče in zelo verjetno koristno: dragi prijatelj, oče, mama, sestra, … prosim povej mi, direktno kot zmoreš, v čem sem dober. Kaj je tisto, kar najbolj ceniš pri meni? Mimogrede, deluje tudi v obratno smer – preveri kaj gre tvojim najbližjim najbolj na živce pri tebi, če upaš. Opozarjam, odgovor lahko zaskeli kot hudič.

Skratka popolnost, skrajnost in te fore. Radi imamo ekstreme na eni strani, ali nič na drugi. Kot primer bom pogumno uporabil kar sebe: moj nič je namreč sočutje – potrpljenje in razumevanje ter ohranjanju družbeno-socialnih vezi. Priznam, sem pretežno racionalen introvert – v smislu glej, tko pač je, pa bilo tebi všeč ali ne – s kratko vžigalno vrvico. Na drugi strani je bil moj ekstrem nekoč prekomerna in obsesivna pozornost na študij vsega v povezavi s prehrano in vadbo. Tu sem se še do nedavno ponašal s statusom (skoraj) popolnega. A hudiča, ni pomagalo pregnati občutke osamljenosti in stiske.

Od tu iztočnica za ključno vprašanje: Kaj je tisto, zaradi česar bom boljši (trener kot tudi človek)?

Kaj pomeni biti boljši?

Naj izpilim tisti ekstrem še za nekaj odstotkov, da bom ja čim bližje čarobni stotici, ali poskusim popraviti svoj nič, kot šut v šoli, ki kvari končni uspeh?

Lahko »vem« vse kar je za vedeti o prehrani, treningu, … vstavi svoje področje, pa to še ne obljublja, da uspem nekoga pripeljati do cilja/želenega rezultata. Če sem v teoriji odličen in drugod, pri mejnih področjih trenerskega dela, kot so komunikacija, razumevanje, sposobnost sočustvovanja ter prilagoditev zgolj povprečen, ali celo nezadosten, bom na koncu v najboljšem primeru dober. Nikakor vrhunski, kot si domišljam oz. bi želel biti.

Jasno, nikoli ne bom perfekten poslušalec, najbolj potrpežljivo in razumevajoče bitje, sem pa lahko boljši. Lahko nisem zanič. Baje mi gre dobro. Napredujem, pravijo tisti, ki pred menoj držijo ogledalo. Resda vse skupaj traja že več kot 21 dni, ampak, iskrenost do sebe se po navadi prej izplača, kot ne.

To je kratek vpogled v evolucijo Feelgood prakse: nisem več zadovoljen s tem, da zgolj povem KAJ morate storiti za svoj cilj in je nato prepuščeno vam, ali zmorete, ali ne. Na nas je prepoznati tudi ZAKAJ je ta cilj za vas pomemben in KAKO lahko pomagamo prilagoditi pot, da boste lahko po njej stopali v svojem tempu, a dosledno. Vsak korak morda res ne bo popoln, bo pa storjen z občutkom uspeha.

Kaj je vaš ekstrem in kje ste zanič?

Vam gre slediti dieto določen čas, popolno in do vsake odpovedi natančno, potem pa vas prej ali slej povozi nič? Se zaženete v trening kot šprinter po stezi, nakar se upehate in v mukah obstojite?

Pomislite naslednjič na naslov tega članka, ko pri sebi prepoznate zavirajoč vzorec.

Za pogost in splošen cilj, kot je boljše zdravje, več energije in, da se ti podlaht ne maje, ko nekomu pomahaš v slovo, morda ne bo potrebno s seboj sprehajati piščanca in brokoli, ali miksati zelene smutije, kot bi ne imel(a) zob.

Mislim si, da je lahko velik napredek že ogniti se ničle, kar bi bilo v tej prispodobi vsak dan zapolniti z junkom: s tistim kosom pice pri šiptarju v ponedeljek na poti domov iz službe, because – fuc*ing monday, jufko v torek pri Konkurenci, ker se gre pač tja na mal’co s kolegi, palačinke za sladico pri kosilu v sredo, ker je natakar pač vprašal, če bi še kaj sladkega, tri (Long Island) ledene čaje v četrtek zvečer na žurki in še tri v petek, ker petki pač ne štejejo.

Sprijaznimo se, starši so nam lagali, smo namreč daleč od popolnosti, nismo pa tudi zanič. Forget perfect, think better and good enough.

 

Mario Sambolec,
osebno trenerstvo in prehransko svetovanje #pozdravipameti
www.feel-good.si
mario@feel-good.si