Danes hrano omejujemo ne le na podlagi modernega razkošja – osebnih prepričanj, okusa, etičnih in moralnih načel, verstva – temveč tudi zaradi domnevnih »nestrinjanj« s posameznimi živili.

Včasih si mislim, da so določeno živilo dokončno izključili, če so bili alergični, kar pomeni, da je koga dobesedno skoraj pobralo, če se je alergenu že približal. Alergije so bile verjetno nekoč bolj redke, za razliko od trenutne navidezne situacije, v kateri je že vsakdo na nekaj alergičen in vsaj leto, če ne dlje, preživi z mentalno konstrukcijo v svojih ustih. O razlogih zakaj primer zdravega otroka izumira in ga nadomešča novi rod razvojno, gibalno in drugače prikrajšanih potomcev bi se dalo razpravljati, ampak ta članek ni pravo mesto za to.

Glavna razlika med alergijo in netoleranco naj bi bila resnost simptomov, ki se pojavijo ob užitju določenega živila.

Na primer: če smo alergični na gluten imamo celiakijo in že malo glutena resno škodi. V primeru domnevne netolerance nas verjetno v najslabšem primeru zgolj napihne in mine do večerje. Podobno velja za mleko, jajca, … ali katerokoli drugo živilo, ki nas matra.

Simptomi, ki naj bi bili povezanimi z netolerancami so:

  • napihnjenost in vetrovi,
  • zaprtost in zapeka,
  • driska in sindrom vzdraženega črevesja,
  • padec energije po obroku,
  • izpuščaji, lise in drugačne kožne anomalije,
  • bolečine v sklepih,
  • glavoboli in migrene, …

… skratka, vse možno in najpogosteje iščemo krivca med naslednjimi:

  • Gluten in žita nasploh,
  • mlečni izdelki,
  • … sledi daljša pavza,
  • nato o jajca, školjke in lupinarji,
  • stročnice, soja in oreščki,
  • razhudniki (paprike, paradižnik, jajčevci, krompir, …),
  • tudi mesu, vendar gre tu prej za »alergijo v glavi« nekaterih že ob misli nanj.

Se splača investirati v teste netolerance?

Če se prepoznamo med simptomi ali kar tako, z vidika optimiziranja prehrane?

Iskreno, nisem prepričan. Verjetno bomo nekoč sposobni predpisati dieto na podlagi brisa sline, vzorca krvi ali genetske podlage, vendar nismo še tam. Tudi, ko bomo, če bomo, nam pridobljene informacije vsekakor koristijo, vendar dvomim, da občutno pomagajo premagati prvo in temeljno oviro na poti do dolgoročno uspešnega načina prehranjevanja – to je doslednost.

V enem podaljšanem stavku:

Če vam napišem jedilnik, ki je posebej prilagojen, kot bi bil pisan za število las na vaši glavi in upošteva sama »najboljša« živila ter izključuje domnevno »škodljiva«, je to morda simpatična ideja, ampak neuporaben pristop v primeru, da ga zaradi različnih življenjskih okoliščin ne zmorete dosledno upoštevati.

Značilnosti testov

  • Testi se motijo. Nekateri manj, drugi tudi v polovici primerov in več.
  • Poleg tega nekateri (IgG, IgE) iščejo zgolj antigene (povišan imunski odziv na določeno živilo ali skupino živil) in ne upoštevajo FODMAP* (učinek določenih spojin na črevesje, zaradi katerega lahko izkusimo simptome povezane z netoleranco).
  • So relativno dragi in komplicirani. Najnatančnejši toliko bolj. Govorimo o stroških, ki dosegajo 300 ter vse do 1000 eur in več, postopek, kako se jih opravi, pa utegne biti za povprečneža precej zapleten in zahteva veliko pozornosti.
  • Pogosto se zatakne pri interpretaciji rezultatov. Nekateri testi dostavijo seznam »dovoljenih« in »odsvetovanih« živil na omenjeno majavi podlagi, kar posameznika včasih zmede. Gre za natančnost »vremenske napovedi« – mlečni izdelki so lahko problem, ni pa nujno – na podlagi katere nekdo morda povsem nepotrebno izključi skupino živil iz svoje prehrane.
  • Testi ne predvidijo spreminjajočega stanja, ki je naše črevesno zdravje. Če nam v določeni fazi neko živilo res ne ustreza (v stanju driske, SIBO**, ali vzdraženo črevesje) to še ne pomeni, da bo tako za vselej. Tudi nekoč, ko težavo odpravimo.
    *Fermentabilni Oligosaharidi, Disaharidi, Monosaharidi in Polioli (sladkorni alkoholi).
    **Small Intestinal Bacterial Overgrowth (razrast bakterij v tankem črevesju).

Kateri je najboljši?

Po mojem mnenju bo to izločitveni test. Kot ime nakazuje, gre za izključitev določenega živila, ali skupine živil za določen čas iz prehrane in nato postopno vključevanje nazaj, na podlagi počutja in analize simptomov.

V grobem ločim dva različna pristopa:

  1. Prvega opisuje oster ter globok rez, s katerim odrežemo večino, če ne kar vse osumljence in vztrajamo na domnevno najbolj »varnih« živilih.

Primer takšnega pristopa je GAPS dieta, pri kateri se izloči vsa žita, sladkor in škrob, mlečne izdelke, stročnice in predelano hrano v splošnem, v najstrožjih različicah tudi jajca (beljake), in razhudnike. Pravzaprav se zavežemo določen čas preživeti z juho (iz kosti), mesom, ribami, kuhano neškrobno zelenjavo in sadjem.

Prednost takšne diete je, da se izboljšave  pojavijo v najkrajšem možnem času, glavna slabost pa bo verjetno nejasnost pri določitvi vzroka za težave.

Ker smo odstranili vse po spisku, ne moremo z gotovostjo trditi kaj je bilo odgovorno. Ostanemo z možnostjo postopoma vključevati nazaj eno živilo za drugim, po principu najprej najmanj problematično, dokler vnovič ne zaznamo simptomov podobnih tistim poprej. Takrat lahko ocenimo stopnjo tolerance na določeno živilo, ali skupino živil. Z drugimi besedami: koliko X si lahko privoščim, če sploh in v kakšni obliki, da mi še ne škodi?

  1. Postopno izključevanje enega živila za drugim, začenši z glavnim osumljencem. Ta pristop ne obrne prehrane posameznika »na glavo«, kot prvi in ga je morda lažje vnesti v vsakdanje okolje, na drugi strani pa lahko traja precej dolgo preden končno najdemo problematično živilo (to seveda ne velja, če se nam posreči že s prvo izbiro).

V tem primeru bi izbrali samo žita, na primer, ali mlečne izdelke, kot dva najpogostejša nepridiprava in najprej izključili enega od teh. Po določenem času (vsaj 14 dni) bi poskusili dodajati živila iz skupine nazaj, najprej najmanj problematična, nato dalje. Če izpostavimo mlečne izdelke, kot primer:

  • Najprej dodamo pri enem obroku malo fermentiranega živila, po možnosti iz surovega ovčjega, ali kozjega mleka (jogurt, recimo, ali ščep staranega sira).
  • Ko gre to skozi, lahko poskusimo enako s kravjim jogurtom.
  • Nadaljujemo s pasteriziranim mlekom – sir, jogurt, skuta, …
  • Naposled ocenimo stopnjo tolerance: gre pri enem obroku v dnevu, vendar ne pri dveh. Morda ni težav nekajkrat na teden, ne pa vsak dan, …

Kaj so FODMAP?

Gre za okrajšavo, ki povezuje 4 skupine ogljikovih hidratov, ki fermentirajo v debelem črevesu, ga »dražijo« in lahko povzročajo občutke neprijetnosti, vendar jih testi ne prepoznajo kot netoleranco.

  • Oligosaharide (fruktani in galakto-oligosaharidi) najdemo v pšenici, rži in ječmenu, čebuli, česnu in drugih lukovkah, stročnicah.
  • Disaharidi (laktoza) so značilni za mlečne izdelke.
  • Polisaharide (fruktoza in presežek glukoze) najdemo v sladkem (tropskem) sadju, jabolkih, hruškah, medu in agavi.
  • Polioli so sladkorni alkoholi (sladkorji s končnico »-ol«): malitol, sorbirol, eritritol, … tudi jabolka, hruške, avokado, marelice, slive, nektarine, kokosovo mleko.

Če se po določenem živilu ne počutite dobro, oz. se pojavi redko blato, napihnjenost, vetrovi, … ga lahko poskusite prepoznati in omejiti vnos iz te skupine FODMAP. Ko se stanje popravi, sledite zgoraj predstavljenemu primeru izločevanja in določite osebno toleranco.


Feelgood programi prehranskega svetovanja

Pri Dr. Feelgood smo povzeli desetletje izkušenj v najpomembnejše korake, s katerimi lahko na razumen in sprejemljiv način v vsakdanje življenje uvedete navade, ki vodijo do izpostavljenih ciljev.

  • Cilj (shujšati, na primer) in jedilnik (dieta) ne bosta dovolj.
  • Da bi dosegli rezultat bo potrebno razviti navade in določene spretnosti.
  • Slednje omogoča redna praksa, s smiselnim napredovanjem.

Ponujamo programe:

  • Hujšanje in zdravje.
  • Preoblikovanje telesa ter šport.
  • Podjetni in učinkoviti.
  • Prehrana za nosečnice.
  • Prehrana otrok.
  • Prehrana starostnikov.

Za prijave in več informacij je na voljo elektronski naslov info@feel-good.si

 

Mario Sambolec, Dr. Feelgood
www.drfeelgood.si