Ko razmišljamo o telesni aktivnosti, stopijo v ospredje naslednji pridevniki:

  • splošno zdravje,
  • izguba maščobe,
  • dobro počutje,
  • boljša kondicija, ipd.

Različne športne panoge in vedno nove oblike organiziranih vadb obljubljajo vse našteto, zato je včasih presenetljivo težko izbrati tisto “pravo”.

Ali takšna – najboljša, najučinkovitejša in v splošnem najprimernejša oblika “športanja” sploh obstaja?

Odvisno.

Odvisno s čim primerjamo in česa si želimo.

V primerjavi z moderno realnostjo – Kuča poso, kot je bila nekoč popularna pesem Ekrema Jevrića – bo vsakršno razgibavanje, mah, že sprehod v skrajnih primerih, poskrbelo za večino, če ne kar vse izpostavljene pridevnike v začetku prispevka.

Če smo pred dilemo ali kupiti nove tekaške copate, se včlaniti v funkcionalno telovadnico in preizkusiti katero od priljubljenih skupinskih vadb, ali ponuditi priložnost osebnemu trenerju, potem si še pred odločitvijo postavimo vsaj eno od odločilnih vprašanj:

  1. Zakaj (to počnem/si tega želim)?

  2. Kakšen je moj cilj?

  3. Kakšne so moje realne zmožnosti (v tem trenutku)?

Bi imel definirano telo kot fitneser ali živel kot divja žival rodu Crossfit? Me zanima postati vzdržljiv in suh maratonec, ali univerzalen atlet? Želim gibčnost ruske gimnastičarke, ali stabilnost in moč dvigovalca uteži?

  • Če je vse kar želimo malo razmigati naše zasedeno telo, potem izbira izključno fitnes trenažerjev morda ne bo najbolj bistra za dosego tega cilja (glede na to, da se na večini naprav sedi ali leži).
  • Če razmišljamo o izbiri vadbe po poškodbi ramena, operaciji kolena ali imamo kronične težave z bolečinami v križu, potlej prav tako pustimo crossfitovce in maratonce kar lepo pri miru.
  • Če imamo omejitve v mobilnosti ali bi lahko bili po višini starš povprečnemu gimnastičarju ali bodibilderju, pozabimo za trenutek na izvajanje raznih “špag”, oziroma lovljenje rekordov z interneta pri kompleksnih vajah z utežmi, kot sta počep in mrtvi dvig. Raje se raje posvetimo osvajanju pravilnih tehnik osnovnega gibanja s težo, ki jo še zmoremo nadzorovati (v mnogih primerih bo dovolj že lastno telo).

Več:
Treniraj mišice, ne ego.
Napotki za rekreativnega fitneserja?
Kaj počnemo narobe pri treningu?

1. Moč

Moč je danes ravno dovolj izpostavljena, da ji prikimamo, ko nas kdo vpraša o njenem pomenu za splošno zdravje, vendar ne dovolj privlačna, da bi ji namenili vidnejšo vlogo v razporedu časa za trening*. Škoda, res škoda, kajti prav moč se zdi po vsej verjetnosti najpomembnejša sposobnost našega telesa.

*Kako ločimo trening od vadbe preberite v članku Vadba ali trening – v čem je razlika?

weights

 

Biti močan pomeni veliko več, kot imeti »velike« mišice in izgledati, kot nepremičnina.

Ta stereotip je lastnoročno odgovoren za stigmatizacijo moči, kot neželeno (primer manekenk in njihovih šablonskih idealov), ali nepotrebno sposobnost (primer zapriseženega dolgoprogaša, ki z lastnim telesom ni sposoben prikazati mnogo več od imitacije hrčka na kolesu).

Nastavimo drugačen vzorec razmišljanja o moči. Kot rečeno, biti močan ni avtomatsko povezano z biti “širok, kot dvodelna omara”, ali “nabit, kot dinamit”.

Moč v svojem bistvu predstavlja osnovno komponento celostnega zdravja.

Upravljanje svojega telesa skozi različne motorične naloge in sposobnost premagovanja njegove (lastne) teže, ali z drugimi besedami – gibanje proti uporu, koristi na 3 ključne in različne načine:

1. Gradi zdrav skelet. Zadostna mehanska obremenitev kosti je predpogoj, da bi v njej sprožili potencial za obnovo in gradnjo novega tkiva.

Pomanjkanje takšnega dražljaja je osnova za nastanek s skeletom povezanih težav, kot so osteoporoza (zmanjšanje kakovosti trdnega kostnega tkiva), osteopenija (upad kostne mase), različni »itisi« (vnetja) in artritisi (revme, po domače).

2. Ohranja mišično maso in zdrav odstotek telesne maščobe. Mišice so presnovno zelo aktiven organ (za možgani pravzaprav najaktivnejši), kar pomeni, da potrebujejo cel kup energije (kalorij) zgolj za lastno hrano.

Več puste mišične mase imamo, bolj učinkovito naše telo porablja energijo in težje se zredimo.

3. Edinstveno stimulira razvoj možganov. Izvajanje kompleksnih vaj proti uporu (vaj, ki obremenijo večji del telesa hkrati, kot so sklece, vzgibi, počepi) in reševanje motoričnih nalog (ohranjanje osnovnih telesnih zmožnosti s primernim gibanjem) ima pozitiven vpliv na kognitivne sposobnosti in razvoj sinaps – stik/komunikacija med živčno in vzdražno celico, npr. mišično celico.

Primerna telesna aktivnost je nepredušno povezana z razvojem IQ pri otrocih in mladostnikih ter zmanjšanjem stopnje tveganja za možgansko-degenerativne bolezni, kot so demenca, Alzheimerjeva in Parkinskonova bolezen pri starejših.

2. Učinkovitost

Trening je tekma. In tekme rekreativcev pogosto niso prav nič manj krvoločne, kot jih predstavlja vrhunski šport. Posebej, ko gre za čast, slavo in ponos.

Z drugimi besedami: za naš ego gre.

Koliko si pretekel danes? Koliko imaš benča? Treniram vsak dan po dve uri, pa ti? Na Šmarno pridem v petindvajsetih minutah, na Golovec pritečem v desetih, … in z lahkoto ščijem preko dva metra visoke ograje.

Takšna primerjanja (z izjemo zadnje) so pogostejša kot iskren “kako si?” med obiskovalci fitnes centrov, ali pripadniki športnih oddelkov tipa tekač, crossfiter, bodibilder, ali vsesplošni norec.

Več je torej bolje. Več je zmaga. Več, močneje, hitreje je mantra, ki prebija meje razumnega in postaja napis na plakatih pripadnikov vrha ledene gore športno-aktivne populacije.

Predpostavka, da je trening nevreden, če na koncu tako rekoč ne »umrem« in nato še tri dni ne zmorem vstati iz postelje, postaja splošna smernica, brez enega dokaza o učinkovitosti ali potrebe po takšnem ravnanju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3. Doslednost in progresivnost

Torej, ne bomo trenirali, kot vrhunski norec, niti postali krompir. Če več, močneje in hitreje ni vedno bolje, kaj je potlej tisto, k čemu naj bi naravnali svoj program treninga?

Trdil bi, da je to pod prvo točko doslednost, kateri sledi progresivnost.

Oboje v kontekstu enkratno pojasnita meni ljub filozof Blaise Pascal, ki o doslednosti pravi: The strength of a man’s virtue should not be measured by his special exertions, but by his habitual acts, progresivnost pa po učbeniško definira Slavko Štimac v kultnem filmu Emirja Kusturice – Sječaš li se, Dolly Bell? – s slavno avtosugestijo: Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem.

Vadim proti svojim ciljem, vozim po poti trenutnih zmožnosti.

Najpogostejši cilji obiskovalcev naših Feelgood programov so boljše počutje, več energije in želja izgledati dobro sam sebi pred ogledalom, ali rečeno drugače: odlično bi bilo, če mi trebuh ne bi segal dlje od jošk.

Za kaj takšnega bo dovolj že par dni primerno zastavljene vadbe v tednu in malo pozornosti pri izbiri hrane, a zmožnosti oz. teren po katerem se trudimo napredovati, pogosto oblikuje nepredvidljiv vihar, ki je naše življenje.

Več: 4 etape do Feelgood prehrane.

To je potrebno upoštevati in se primerno odzvati. Če sem mama, imam družino, poslovno kariero, bo razporejanje obveznosti in dojemanje stresa včasih izčrpalo zaloge energije za vadbo. Takrat enostavno ne bo pravi čas za podiranje rekordov v telovadnici in bo treba obremenitev primerno prilagoditi.

Več: Dovolj dobro = popolno.

Morda trenerji ocenimo, da je v skrajnem primeru bolj smiselno priporočiti sproščujoč sprehod po koncu dneva ter dodaten telesni napor prestaviti na jutri. Zaradi tega ni nihče nemotiviran, neresen, lepega telesa in dobrega zdravja nevreden slabič. Le človek, ki se zaveda, da četudi ne vozi hitro in mimo vseh stop znakov, še ne pomeni, da ne vozi po pravi poti.

Več: Gibanje ali prehrana – kaj je bolj pomembno pri hujšanju?

4. “Fejkaj”, če ne gre drugače

Kakršen koli trening že – prilagojen tako, ali drugače, s trenerjem, dvema trenerjema, zunaj na sončku, z Evo Mendes, Bradom Pittom ali s kremšnito in pivom v roki – precejšen delež populacije verjetno nikoli ne bo iskreno opisal s pridevnikoma zabava, ali užitek.

Ljudje smo v osnovi neracionalna bitja, sposobna premišljenih akcij. Skrb za zdravje ter vrednotiti pomen splošne kondicije je očiten primer takšne akcije z izumom rekreacije.

V preteklosti kaj tako banalnega, kot je tek zaradi užitka ali dvigovanje uteži za lepše oblikovano telo, ni nikoli obstajalo. Tekli smo po vodo, hrano (ali za avtobusom), ne kar tako. Dvigovali smo kamne in metali sulice, vendar ne v štirih serijah po 12-15 ponovitev, medtem, ko na nas preko radia kriči jezni ameriški repar.

Je zato s tem kaj narobe? Bog ne daj. Ravno takšne odklonilne racionalizacije češ, naši predniki niso tega-ali-onega, tvorijo širok zastor pred našimi očmi tako v tem primeru, kot pri razmišljanjih o prehrani. Kako zase izbrati, ali sestaviti primeren trening, je do sedaj, upam, vsaj malo bolj jasno. Poslednji košček sestavljanke je pri mnogih le še motivacija v sledečemu podobnih scenarijih:

  • Argument, da se bom po vadbi sicer počutil bolje, ker me bo telo preplavilo s hormoni sreče in dobrega počutja že drži, ampak ni vreden mnogo, ko se komaj pricjazim domov po napornem dnevu v službi in je odhod v telovadnico zadnja stvar, ki si jo krompir v meni želi.
  • Vem tudi, da je to začaran krog – če bi se redno rekreiral, bi imel več energije in ker bi imel več energije bi se raje redno rekreiral – vendar je vanj težko vstopiti.

Ključ je morda miselnost fake it until you become it, kot pravi Amy Cuddy, doktorica vedenjskih znanosti s Harvada, kjer so uspeli dokazati vpliv avtosugestije in nastopanja v t.i. dominantnih pozah (power posing) na tisti zagon, svež val energije in nasmeh na licu, ki ga vsak izmed nas včasih še kako potrebuje.

Redna telesna aktivnost je za mnoge kompromis, kot zelenjava – privoščite si jo (zgolj), ker je zdrava.

In prav je, da si jo, tudi, če v njej ne boste nikoli prav zares uživali.

Po Feelgood poti lahko izberemo taksno zelenjavo (vadbo), ki nam je vsaj približno všeč, jo pripravljamo na načine, da bo kar se da okusna (obremenitev prilagajamo svojim zmožnostim) in jo vključimo v jedilnik redno. Pomaga tudi, če se v garderobi pred treningom za minuto postavimo v Mick Jagger pozo:

Kot jaz, pred vsakim treningom 🙂


Z individualnimi programi Feelgood vadbe do lepšega telesa in boljšega počutja.

Migamo zato, ker želimo:

  • Izgubiti nekaj odvečnih kilogramov.
  • Pridobiti moč in pusto mišično maso.
  • Razmigati zasedeno telo in preživeti dan z več zagona, elana in energije.
  • Odpraviti bolečine v sklepih.
  • Pripraviti telo, da bolje vzdrži zahteve ljubega športa (tek, badminton, košarka, smučanje, …)

Kako migamo?

  • Trening se izvaja v paru ali manjših skupinah (3-4 osebe).
  • Vaje so prilagojene potrebam ter sposobnostim posameznika.
  • Glavni elementi Feelgood vadbe si preberi na desni strani.

Bi migali z nami?

  • Kontaktirajte nas in se dogovorite za vaš prvi Feelgood trening.
  • Da bo uspeh še večji je na voljo tudi po meri prilagojen prehranski načrt.

Pripravljeni!

  • Omilimo boleče točke v mišicah, ki nastanejo zaradi pretiranega sedenja ali prisilne drže.
  • Izboljšamo osnovne gibalne vzorce in mobilnost problematičnih sklepov.

Pozor!

  • Ramena: izboljšujemo telesno držo.
  • Trup: jačamo mišice, ki nas držijo pokonci (trebušne mišice in mišice hrbta).
  • Zadnjica: pomembna mišica, ki ni le blazina na kateri sedimo, temveč pomemben člen v našem gibanju, drži in morebitnih bolečinah v križu. Zbudimo jo s pravimi vajami!

Štart!

  • Glavni del je prilagojen ciljem posameznika.
  • Vaje za moč, vzdržljivost in »kurjenje maščob«, ki se jih uči izvajati brezkompromisno pravilno in tako tudi nadzoruje.

Varnost, učinkovitost in Feelgood (dobro počutje) – to je naš cilj!

 

Prijave na brezplačni predstavitveni trening in več informacij: info@feel-good.si