Je veganstvo rešitev, ali zgolj sodoben luksuz?

//Je veganstvo rešitev, ali zgolj sodoben luksuz?

Je veganstvo rešitev, ali zgolj sodoben luksuz?

Ni hrane brez smrti, vedno je življenje za Življenje …

Zaradi mesa se ni potrebno opravičevati

Ste se že kdaj znašli, ne krivi, ali dolžni, med pridigo prehranskega skrajneža (vegana, na primer) o večvrednosti svojih izbir (etičnih, v tem primeru)? Kako ste se ob tem počutili? Nič kaj fajn, predvidevam.

Preberite več: Kako postaneš prehranski skrajnež?

Strinjamo se, da je res pomembno od kje prihaja naša hrana in kako je pridelana. Izvor in pridelava lahko bistveno opredelita hranilno vrednost živila.

“Jabolko NI jabolko”. Obstajajo boljša, obstajajo slabša in kakovost je v veliki meri odvisna od izvora ter pridelave živila.

Enako velja za ostala živila, naj bodo rastlinska, živalska ali kakršna koli. In etika je nekako “vgrajena” vmes. Ko se pogovarjamo o izvorih in pridelavi skoraj ne moremo mimo vplivov na širše okolje, na ekosisteme, živali in rastline, ter na ljudi, ki hrano pridelujejo.

Hrana je lahko zdrava le toliko, kot je (bil) zdrav vir njene hrane.

V primeru mesa je to krma, s katero je hranjena žival in v primeru rastlin zemlja, iz katere so zrasle.

Preberite več: Je bio/eko tudi bolj zdravo, ali le bolj drago?

O etiki prehrane veliko razmišljamo. Sprašujemo se, kako in kdaj je veganstvo postalo sinonim za etično prehransko izbiro? Na žalost resnica v vsem svojem obsegu ni vedno priljubljena, še posebno ne v krogih prehranske ideologije, ki je znana po tem, da se dejstev ogiba, kot hudič križa, ali jih prilagaja po meri lastnih pravil oz. prepričanj.

Preberite več: Kaj je psevdoznanost?

Do tega članka je bilo Dr. Feelgood stališče do naslovne teme namenjena skoraj izključno tistim, ki so vprašali po mnenju:

  1. Naši varovanci, ki se ob svojih prehranskih izbira počutijo “krivi”, ker jih razni skrajneži neprestano bombardirajo z bedarijami.
  2. Prijatelji (sledilci), ki nas kdaj radi podražijo s komentarji.

Kakorkoli, načeloma se trudimo ne zapletati v sizifovo debatiranje o veganstvu in sorodnih temah.

Pri dr. Feelgood smo “Švica” v svetu prehrane. Se ne opredeljujemo temveč pristop prilagodimo posamezniku,s katerim sodelujemo. Naš temelj ni zgrajen na izključeanju, temveč vključevanju različnih prehranskih pristopov, med katerimi je lahko prostor tudi za veganstvo.

Z namenom podrobneje raziskati ozadje različnih vprašanj, ki se pojavljajo okoli veganstva, smo posneli eno izmed epizod dr. Feelgood podcasta. Pogovarjali smo se o tem:

  • Je človek res rastlinojeda žival?
  • Kako slaba je dejansko živinoreja za okolje?
  • Kakšne so okoljske posledice uživanja mesa?
  • Meso res povzroča raka? … in podobno.

Preberite več: 5 resnic o (rdečem) mesu.

Vse oblike življenja na planetu – Življenje z veliko začetnico – potrebujejo konstantne žrtve posameznih bitij. Izbira med smrtjo in “svetom brez smrti” ne obstaja. Izbiramo lahko le “med smrtjo, ki vzdržuje Življenje”, in “smrtjo, ki uničuje Življenje”.

Postavimo se ob bok veganom, ki se trudijo braniti pred “smrtjo, ki uničuje Življenje”, vendar opozarjamo, da gojenje (komercialne) rastlinske hrane niso samo mavrice in rožice – za njivo je potrebno kos zemlje “očistiti” vsega življenja, skoraj do zadnje bakterije. Potrebno je izvesti “ekocid”, grobo rečeno. Takšno obdelovanje zemlje zahteva še več uničenja, še več trpljenja in še več smrti – uporaba ogromnih količin kemičnih sredstev, fosilnih goriv, degradacija prsti in poboj manjših živali, ki najdejo zatočišče na njivi, so le začetek.

Lažje je vzeti zavojček v plastiko zavitega tofuja. Navsezadnje za to ni umrl nihče z obrazom. Za ta tofu ni trpela nobena mama. In rastline (bojda) ne “čutijo” svojih življenj.

Res škoda, ker nič od tega ni res.

Tofu iz trgovine je v procesu pridelave, predelave, transporta, … škodoval okolju in marsikateri živali. Tudi če je “ekološki” ali “organski” je soja, kot njegova glavna sestavina, zahtevala desetine, če ne stotine ali celo tisoče življenj, medtem, ko je sonaravno vzgojena krava svoje življenje preživela na paši in prispevala k zdravemu delovanju travnate pokrajine.

Preberite več: Kaj pa soja?

Najprej rešimo sebe (pospravimo svojo posteljo), šele potem lahko spreminjamo svet.

V prehrani to na prvi točki pomeni, da najprej izbiramo cela (minimalno predelana) in kvalitetna živila (z višjo hranilno vrednostjo). Torej takšna, ki nas delajo zdrave, močne, voljne in polne energije. Če vmes ostanemo pozorni še na izvor in pridelavo svoje hrane, toliko boljše.

Ni vse samo črno ali belo, obstaja spekter odločitev. Najboljše kar lahko naredimo je, da se trudimo po svojih najboljših zmožnostih. V življenju si delimo različne prioritete, cilje in želje. Vsi ne bomo reševali sveta, niti nam ga ni potrebno.

Ne nazadnje, nihče od nas ne bo “rešil sveta” zgolj z ekstremnimi odločitvami, povezanimi s prehrano. Tudi vegani najbrž ne. Zato se zdi smiselno najprej osredotočiti na korake, ki vodijo v smer boljšega zdravja, in jih zmoremo izvajati dosledno. Ko nam uspe prej predstavljeno točko 1 ponavljati z vsaj 90 ostotno uspešnostjo, šele takrat lahko kompliciramo dalje.

V nobenem primeru nismo mnenja, da je vzbujanje krivde zaradi prehranskih izbir koristno za kogarkoli. Niti za nas, kot posameznike, niti za družbo, ali za okolje.

V naravi je vse povezano. Tudi življenje in smrt

Prizadevamo si biti sofisticirani ter omikani, zato v večini ne maramo nasilja, ne trpljenja. Nad nami, sočlovekom, ali drugim bitjem. Seveda s tem ni v osnovi čisto nič narobe. Pravzaprav je prizadevanje za čim manj nasilja in trpljenja izjemno plemenito.

Težavo lahko povzroči površno razumevanje zapletenih vezi narave.

Danes so mnogi prepričani, da so z rojstvom velike človeške civilizacije zakoni narave za ljudi enostavno nehali veljati. Iz generacije v generacijo se ljudje manj in manj zavedamo svojega izvora. Zahodnjaki smo izrazito povezani s svojimi betonskimi urbanimi mehurčki in se z Naravo – iz oči v oči – srečamo zelo redko, če sploh še kdaj.

v-mehurcku

Odtujeni od narave sanjamo, da je fizični obstoj posameznika mogoč brez žrtve, brez ubijanja, brez smrti. Resnica ni videti tako. Življenje na planetu, Življenje z veliko začetnico, potrebuje konstantne žrtve posameznih bitij.

Smrt pogasi življenje enega bitja, ampak ne pogasi Življenja v celoti. Življenje vzdrži in preseže smrt. Vsako živo bitje potrebuje žrtev, da se ohrani, dokler se tudi njemu ne izteče čas – takrat še sami postanemo žrtev za Življenje. Zakon “smrti za Življenje” velja tako za nas, kot rastline.

Rastline živijo od krvi in kosti

Rastline se hranijo z živo prstjo. Sestavljena je iz milijonov organizmov, katerih življenjski procesi (hranjenje, izločanje, komuniciranje, izmenjevanje, premikanje in razmnoževanje) so omogočili ostalo življenje na našem planetu.

Žlička prsti vsebuje preko milijon različnih organizmov; glist, pršic, črvov, insektov, mehkužcev – in prav vsi se hranijo. Hranijo se s krvjo in kostmi; z dušikom, fosforjem, kalijem in kalcijem (vir).

Dušik je zelo pomemben. V zemljo ga sicer vračajo redke rastline, vendar v nezadostnih količinah. Prst nujno potrebuje kri in kosti. S Habrovim procesom lahko dušik za umetna gnojila pridobimo tudi iz fosilnih goriv. Ocenjuje se, da umetna gnojila iz amonijaka, proizvedenega po Habrovem postopku, prehranjujejo približno tretjino svetovnega prebivalstva. Ocenjuje se tudi, da je tako proizveden amonijak zaslužen za približno polovico beljakovin v človeški prehrani (vir). Poleg velike okoljske škode in dejstva, da bo omejenih zalog nekoč zmanjkalo, so na koncu tudi fosilna goriva v resnici kri in kosti – ostanki starodavnih ekosistemov, rastlin in živali.

Naslednji je fosfor, ki je na voljo v izjemno omejenih količinah. Spet se lahko slepimo, ker ga je možno pridelati iz sedimentnih kamnin, vendar nima smisla. Zakaj bi preferirali zapleten in uničujoč postopek, ko pa ima narava preprosto rešitev. Rešitev iz krvi in kosti.

Kalij se vrača v prst s pepelom, z ostanki rastlin, z iztrebki in predvsem … s krvjo in kostmi.

Naposled, omejitveni dejavnik še tudi kalcij – ko zmanjka kalcija, rastline prenehajo rasti.

Kaj je za zemljo skupen vir vseh naštetih mineralov? Uganili ste: kri in kosti.

SMRT, KI VZDRŽUJE ŽIVLJENJE

Prst je mesojeda, če si še tako močno zatiskamo oči – hrani se s trupli živali, z njihovimi in našimi trupli.

Rastline uživajo prst, nakar postanejo hrana za rastlinojede živali. Mesojedi plenilci potrebujejo žrtev rastlinojede živali, kot plen, ki potrebuje plenilce za vzdrževanje naravnega ravnovesja – brez plenilcev rastlinojede živali izčrpajo ekosistem in pokrajina zagotovo propade. Na koncu vsi, še tako plodni plenilci, postanejo hrana prsti.


Plenjenje ni stvar morale ali politike. Plenjenje je stvar sožitja. Prehranjevalna veriga se ne konča pri zadnjem členu, ampak je sklenjena v krog, ki zahteva življenje za Življenje. Ta krog je dogovor med plenom in plenilcem – med rastlinami in živalmi – dokler plenilec ne postane plen.

To, naravno vzpostavljeno zaupanje, je neskončno lepo. Dokler je plen avtonomen in spoštovan, ponudi svoje življenje za nadaljevanje življenjskega cikla.

Smrt, ki temelji na spoštovanju, je smrt, ki vzdržuje Življenje.

Takšna sta skrb in zaščita divje narave ter kakovostno holistično kmetovanje s pravilno vzgojenimi, spoštovanimi živalmi in trajno polikulturo, ki ne izčrpava prsti.

Pravilno upravljane črede ne izčrpavajo ekosistema, temveč prispevajo k zdravemu delovanju travišč in sorodnih pokrajin – pomagajo uspevati travniškim vrstam, vračajo ogljik v prsti ter obnavljajo prst, in zadržujejo vodo na površini. Žetev tako vzgojenih živali za hrano je prav tako smrt, ki vzdržuje Življenje (vir 1, vir 2).

SMRT, KI UNIČUJE ŽIVLJENJE

Zlonamerna je smrt, ki uničuje življenje in temelji na dominaciji.

Intenzivno kmetijstvo pooseblja dominacijo, trpljenje in smrt ter uničuje Življenje. Nič od tega ni eksluzivna lastnost industrijske živinoreje. Tudi konvencionalna poljedelska pridelava monokulture, žit, ali stročnic, temelji na dominaciji, saj že v osnovi zahteva uničenje celotnega ekosistema.

rana-v-zemlji

Obdelovanje zemlje lahko zahteva še več uničenja, še več trpljenja in še več smrti – uporaba ogromnih količin kemičnih sredstev, fosilnih goriv, degradacija prsti in poboj manjših živali, ki najdejo zatočišče na njivi, so le začetek.

“Žejna” monokultura golta reke in jezera dokler ne požre celotne pokrajine – zahteva nasilne postopke, na manj primernih območjih tudi namakalne sisteme, ki zasolijo in uničujejo prst.

Tragična zgodba Rodovitnega polmeseca, rojstnega kraja civilizacije in intenzivnega kmetijstva, je žalostna priča dominacije in izkoriščanja narave. Danes tega območja nihče več ne naslavlja z rodovitnim – od bujne narave sta ostala samo slan pesek in mrtva puščava.

Žita so še posebno “krvoločna”, saj praktično “preluknjajo” ekosistem; prst, pokrajino, jezera in reke ter celotne živalske vrste. Takšen je obraz smrti, ki uniči Življenje.

“Ko izbiramo intenzivno oz. industrijsko pridelano hrano, naj gre za živalsko ali rastlinsko hrano, jemo mrtve reke in jezera, mrtve pokrajine in ugasle ekosisteme”, pravi Lierre Keith v knjigi The Vegetarian Myth.

BREZ SMRTI NI HRANE

Izbira med smrtjo in “svetom brez smrti” ne obstaja. Izbiramo lahko le “med smrtjo, ki vzdržuje Življenje”, in “smrtjo, ki uničuje Življenje”. Potrebe prsti, resnica življenjskih ciklov in osnovne prehranske potrebe človeške živali, so sicer kruta ampak nezlomljiva dejstva naravnega sveta.

Narava ne pozna hierarhije, po kateri bi človek in še nekaj izbranih živali veljale za čutne, ali drugače večvredne.

Pogosto verjamemo, da smo poklicani določati, kaj je prav in kaj narobe, vendar so naša prepričanja pogosto močno neskladna z zakoni narave.

Kdo si drzne odločati o tem čigava smrt je nepomembna? Na podlagi poljubnih antropocentričnih pravil lahko stopimo v bran ljubkim, človeku podobnim živalim, z materami in obrazi, vsi “grdi” črvi, kobilice ter kuščarji pa ostanejo pozabljeni in niso deležni enake mere sočutja.

Na površini, namenjeni pridelavi monokultur (žita in stročnice) umre tisoče, če ne stotisoče različnih živali, od majhnih nevretenčarjev do velikih sesalcev (vir). Mnogi sesalci, miši in srnjad poginejo ob košnji, oranju, škropljenju in žetvi. Tudi skladiščenje (uporaba skladiščnih pesticidov) teh pridelkov zahteva smrt določenih živali, ki bi se rade z njim nahranile.

mis-na-polju

Rastline se branijo, ščitijo druga drugo, komunicirajo, celo pomnijo. Rastline kličejo drugim vrstam, s katerimi tvorijo skupnosti. Rastline se včasih žrtvujejo v korist drugih. Rastline se odzivajo, pogovarjajo, imajo namen in ustvarjajo namen – lahko posredujejo, so pogumne in se zavedajo. Rastline rastejo in imajo potomce.

S pomembno razliko, da so njihovi odzivi manj opazni, subtilni in počasni. Njihovo dojemanje časa je povsem drugačno od našega. Določene rastlinske vrste živijo tisoče let.

Nepravično se zdi trditi, da rastline niso žive. Navsezadnje si z njimi delimo petdeset odstotkov DNK.

PLEMENITA IZBIRA TEMELJI NA SPOŠTOVANJU

Za naravo se zdi vsako življenje enakovredno. Med življenjem živali, rastline ali bakterije ni nobene razlike.

pragozd-rejhenavski-gozd

Narava ne pozna morale. Narava ni prijazna in ne hudobna. Narava preprosto je.

Življenje je proces, v katerem se eno živo bitje nahrani z drugim. Brez izjeme. Naj bo to bakterija, ki razgradi truplo, rastlina, ki zaduši svojo tekmico, lev, ki naskoči vrat gazele, ali virus, ki pokonča leva. Ni hierarhije, obstaja samo lakota.

Paradigma, ki zavrača smrt, kot nujno za življenje, je precej površno, iz trte izvito razmišljanje. Zvijanje od svetobolja ne bo pomagalo. Za nas in naš planet bo verjetno bolje, če se sprijaznimo s surovo resničnostjo Zemlje, ki jo tako močno ljubimo.

VEGANSTVO NI ČAROBNA REŠITEV

Seveda moramo ohraniti svoje vrednote, najlepše želje in sanje. Izziv zrelosti in plemenitosti je, da smo tega zmožni tudi, ko se znajdemo iz oči v oči z razočaranji – ko poči mehurček lastnih utvar in neosnovanih prepričanj.

mehurcek-poci

“Živalsko” in “rastlinsko” sta nepomemben kriterij. Spoznali smo, da lahko neprimerno vzgojena rastlinska hrana povzroči veliko več trpljenja, smrti in okoljske škode od trajnostne živinoreje. Pomembno je preiti površno razmišljanje o “rastlinskem in živalskem” ter razmisliti kje in na kak način je bila hrana pridelana ali vzgojena, ter kakšne posledice je to imelo za celoten ekosistem.

S takšnim razmišljanjem se prične zgodba o plemenitem vsejedcu, ki svoje hrane ne sodi samo po embalaži, in si ne zatiska oči pred neudobno in zapleteno resničnostjo.

Plemeniti vsejedec je dovolj pogumen, da zagrize tudi v najbolj neudobna dejstva in prevzame odgovornost za svoje prehranske odločitve.

Plemeniti vsejedec poizkuša v sebi znova vzbuditi intimni odnos do svoje hrane, poln spoštovanja in hvaležnosti.

holisticno-upravljana-creda

 

Nenad Kojić in Mario Sambolec,
www.drfeelgood.si


Feelgood programi prehranskega svetovanja

Pri Dr. Feelgood smo povzeli desetletje izkušenj v najpomembnejše korake, s katerimi lahko na razumen in sprejemljiv način v vsakdanje življenje uvedete navade, ki vodijo do izpostavljenih ciljev.

  • Cilj (shujšati, na primer) in jedilnik (dieta) ne bosta dovolj.
  • Da bi dosegli rezultat bo potrebno razviti navade in določene spretnosti.
  • Slednje omogoča redna praksa, s smiselnim napredovanjem.

Ponujamo programe:

  • Hujšanje in zdravje.
  • Preoblikovanje telesa ter šport.
  • Podjetni in učinkoviti.
  • Prehrana za nosečnice.
  • Prehrana otrok.
  • Prehrana starostnikov.

Za prijave in več informacij je na voljo elektronski naslov info@feel-good.si

Objavil | 2017-10-15T13:05:05+00:00 22, september 2017|Članki|Ni komentarjev

Komentiraj