Jej manj in več migaj: 3. Del. Hormonska teorija – inzulin.

Naslovnica/Članki/Jej manj in več migaj: 3. Del. Hormonska teorija – inzulin.

Jej manj in več migaj: 3. Del. Hormonska teorija – inzulin.

Poglavitna odgovornost inzulina v telesu je usmerjanje energije (užitih kalorij) v celice (mišične, maščobne, jetrne), kjer se porabljajo ali skladiščijo.

Več: Kaj so kalorije?

Na njegovo raven v krvi po užitem obroku najbolj občutno vplivajo ogljikovi hidrati (OH) – pašta, kruh, riž, krompir in druge močnate jedi, premoč pa imajo enostavni/predelani OH oz. sladkorji – sadni sokovi, gazirane pijače, pekovski izdelki in sladkarije.

Več: Ogljikovi hidrati – med gomolji, zrnjem in zelenjem

Ko vnesemo takšno živilo v naš sistem, se trebušna slinavka odzove s sorazmernim izpustom inzulina, ki sladkor (končni presnovni izdelek vseh OH je prej ali slej sladkor), pospravi v celice.

Preberi več: 4 etape do Feelgood prehrane.

»Zdrav inzulinski odziv« v približno tretjini populacije in v izjemnih okoliščinah (telesna aktivnost) pomeni, da OH (sladkor) potuje pretežno v mišične celice, kjer se učinkovito porablja za energijo ali skladišči (v obliki glikogena). Za takšne posameznike lahko rečemo, da so »občutljivi« na delovanje inzulina.

Za preostali dve tretjini populacije inzulin ni dober prijatelj – so inzulinsko odporni oz. neobčutljivi na njegovo delovanje. V njihovem primeru govorimo o »nezdravem inzulinskem odzivu«, kadar energija ne potuje na “sežig” v mišice, ampak praviloma hrani požrešne maščobne celice. Takšno stanje lahko vzklije iz kronično povišanega stanja inzulina v krvi (uživanje preveč kalorij in večjih količin OH dlje časa) in privede do danes vsem znane, nekaj desetletij v preteklost, še pred predstavitvijo prve prehranske piramide, popolnoma anonimne bolezni – diabetes tipa 2.

Potencialno prekomerna količina užitih kalorij naj bi bila pri inzulinsko odpornem posamezniku posledica neprimerno nastavljenega obroka in hormonskega vrtiljaka, katerega ta sproži: OH v obroku – inzulin naraste – inzulin (»cuker«) pade (hipoglikemija) – volčja lakota – OH v obroku, …

Dr. Jeff Volek pravi, da so OH veliko več, kot zgolj »gorivo«, kot jih v glavnem sprejemamo v družbi in s to vlogo upravičujemo njihov nesorazmerno visok vnos. OH Volek imenuje močan regulator presnove, ker določajo v kakšnem obsegu in če sploh »kurimo« maščobe, kot vir energije. »V primeru debelosti niso problem kalorije, temveč shranjevanje teh v maščobne celice«. Subtilna vendar pomembna razlika, ki po logiki prestavi tarčo s kalorij, kot glavnega krivca za debelost, na njihovega upravitelja – inzulin.

Če izpostavimo skupni imenovalec vseh, v drugem delu omenjenih populacij ne preseneti, da je to prav tesno razmerje med OH, v takšni ali drugačni obliki in inzulinom. Nekatera tradicionalna ljudstva je doletela globalizacija ali rečeno bolje, amerikanizacija ter že poznajo Mcdonalds’e, Coca Colo in podobno, predelano hrano, na cenovno dostopnem dosegu. Drugi, kot na primer Bantu ali Pima, o kakršnih koli restavracijah ne vedo prav mnogo, saj hrano pridelujejo sami, vendar zopet je ta v veliki večini škrob (krompir in druge oblike gomoljnic in žita).

Po vsem je lažje razumeti, zakaj lahko tisti nekdo, v družbi ocenjen kot len, na skrivaj požrešen ali v preblisku sočutja enostavno nesrečen, ki dosledno omejuje količino užite hrane, kljub vsem naporom izgublja bitko s svojo telesno težo – ker je morda obtičal v “živem pesku” kronične inzulinske odpornosti, ko energija, ne glede na to, kako malo jo je na razpolago, potuje v telesu pod stalnim vodstvom inzulina pretežno v skladišče.

Kljub vsemu ne moremo mimo še vedno neovržene energijske teorije – če bi nekdo zares dosledno jedel manj, bi naposled shujšal, ni druge. Zdi se, da je doslednost časovno omejena in zaradi (pretiranega) kaloričnega omejevanja pogosto nastopajo obdobja kompulzivnega prenajedanja s katerimi nadoknadimo (ali celo presežemo) ves kalorični primanjkljaj, ki smo ga ustvarili z restrikcijo.

Kaj je vzrok za prenajedanja? Čisto preživetje, najbrž. Možgani nam ne pustijo stradati in se podredijo preživetju. Prilagodi se presnova (upočasni se), pospeši apetit (ves čas mislimo na hrano), hranila (kalorije), ki jih užijemo pa se hitreje preusmerijo v zaloge.

Več v članku: Zakaj se prenajedamo?

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
info@feel-good.si

Objavil | 2017-08-10T08:02:59+00:00 23, januar 2015|Članki|Komentarji so izklopljeni za Jej manj in več migaj: 3. Del. Hormonska teorija – inzulin.